Drobcena ženska z avtoriteto. Z besedami, tihimi kot šepet, ki se dotaknejo globin srca. Govori mi o tem, kako je iskala in tudi skozi svoje pesmi našla sebe. Da končno živi svobodno in izraža pravo sebe. Gledam jo. Lepa je, nežna, a hkrati močna. Že po obnašanju ljudi v bistroju je jasno, da se pogovarjam z divo. Hkrati pa je tako zelo človeška. Glavi tiščiva skupaj kot dve prijateljici, pokušava juho druga druge, se v isti sapi hihitava. A tudi jaz si ne morem pomagati, da intervjuja ne bi začela s komplimenti in pomenljivim vprašanjem.
Pred letom dni, ko ste praznovali svoj 50. rojstni dan, se zdi, da ste na novo vzcveteli. Kaj vas je tako navdihnilo? Morda nova ljubezen?
Moj navdih je moj pogled na realnost. Že kot otrok sem videla svet drugače od drugih, vendar sem to opazila šele pozneje v življenju. Včasih sem vzradoščena vzkliknila: »Kako lep je ta oblak v obliki srca! Znaki so povsod, čudeži so povsod!« Spomnim se, da mi je takrat oseba, ki je bila z menoj, rekla, da bi dala vse, da bi videla stvari tako, kot jih vidim jaz. Ob teh besedah sem začela globlje razmišljati o tem, kaj je osebna resnica vsakega od nas. Odkrila sem, da je naša moč neverjetna in da se skriva v nas.
Vi ste svojo moč in pogum izrazili tudi skozi globoke misli, ki jih lahko beremo v vaših zapiskih in pesniških zbirkah. Pesmi odkrivajo vaš svet, ki ga dotlej nismo poznali – svet bolečine, žalosti, razhodov (končala se je njena dolgoletna zveza s Petrom Grašo, op. u.), spoznanj. Kako so nastajale? Kdaj ste jih začeli pisati in kako ste se odločili, da jih objavite ter s tem pokažete tudi drugo plat Danijele, njene solze, strahove, dvome in žalost?
Hvala za te čudovite besede. Dolgo sem imela občutek, da me je javnost dala v neko škatlico in da ne ve, kdo sem v resnici. V tej škatlici sem se počutila utesnjeno. Sestavljena sem namreč iz različnih svetov, ki jih nisem mogla v celoti izraziti, zato sem začela pisati o njih. Moje prvo besedilo, Zaključana (Zaklenjena), se je rodilo nekega jutra, ko sem na list papirja v trenutku izlila pesem. Od takrat ne morem nehati pisati. Sprva sem pisala le zase, k temu me je gnal notranji impulz, ki si ga nisem znala razložiti, samo sledila sem mu. Nikoli si niti v sanjah nisem predstavljala, da bom izdala knjigo, niti v najbolj divjih sanjah pa ne bi pomislila, da bo pisanje, poleg petja, postalo zame tako pomembno, kot je zrak za dihanje. Takoj po izidu prve knjige sem začela prejemati e-sporočila s spodbudami in pohvalami, ljudje pa so začeli pisati moje misli povsod – kot citate. Moja sreča ob tem je neizmerna. In ko sva pri sreči – mislim, da je zelo napačno razumljena. Nobena čustva niso končana stvar. Ljudje mislijo, da imajo v rokah karte sreče, ko se stvari dogajajo tako, kot so si želeli, načrtovali, in ko jim je prijetno. Toda popolna, globoka sreča stanuje v globinah našega bitja, miruje kot na dnu morja. Sreča ni niti glasna niti žaljiva niti svetleča. Resnična sreča je tiha in pozna celoto. Ona ve, da mora biti desna, če hočemo zaviti levo, da mora miniti noč, če želimo videti novo zoro, in da se nas mora dotakniti žalost, da bi lahko spoznali srečo.
V pesniški zbirki Šalabahter života, ki bo kmalu zagledala luč sveta tudi v slovenski različici, lahko beremo prav o tem. V knjigi ste objavili celo vaše intimne pogovore z Drobtinico – otrokom, ki ste ga tako težko pričakovali, pa ni prišel na svet. S tem ste se dotaknili bolečine vseh žensk, ki bi rade postale mame, ki upajo in upajo, vsak mesec znova. Zelo odkrito ste spregovorili tudi o tem, kako se počutite, ko vas o materinstvu sprašujejo tuji ljudje, mediji. Za to je bil potreben velik pogum.
Vsak ima svojo slepo ulico, a tudi ta nas nekam pripelje. Nič ni brez razloga, nič ni naključno ali nepovezano. Pred dnevi sem si ogledala čudovit dokumentarec o življenju velike Tine Turner, ki je, čeprav je bila takrat že leta samska, po razpadu zakona z Ikom Turnernerjem dosegla velik uspeh kot samostojna pevka. Mediji pa so jo še vedno neusmiljeno spraševali o njima, čeprav je bila to zanjo že davno končana zgodba. Odločila se je, da bo napisala knjigo, s katero bo za vedno končano to poglavje. Njene izkušnje so pomagale mnogim po svetu.
Morda ste vi šli še dlje od Tine, saj ste v knjigi zelo odkrito spregovorili tudi o tem, da vas vprašanja novinarjev in medijske objave nemalokrat razjezijo ali razžalostijo, da se v tem svetu počutite kot objekt, ne pa kot oseba s svojimi občutki, strastmi in tudi težkimi časi. Kako vam kljub vsemu uspeva ostati nasmejani, pozitivni, prijazni?
Že zdavnaj sem nehala gledati televizijo, brati portale, komentarje. To svetujem vsem. Če ne gre, je dovolj že en dan v tednu, mesecu. Dan brez tehnologije, dan, ko bi se ljudje bolj gledali, poslušali, bili prisotni, dan, ko bi na glas povedali, kar čutimo, dan odpuščanja, dan tišine, dan veselja, dan objemov. Za to je potrebno tako malo truda in vsak od nas lahko začne prav zdaj. Objemite nekoga ter mu povejte, koliko vam pomeni, nasmehnite se popolnemu neznancu, nekomu anonimno plačajte kavo ali pa samo poglejte v nebo in se zahvalite bogu za svoj obstoj. Poskusite in videli boste, da nasmeh ne bo zapustil vašega obraza, razumeli boste, da vse mine in da se niti najmanjši trenutek ne more vrniti. To je ključ do vseh mojih nasmehov.
Pa vseeno kdaj pride dan, ki bi ga najraje preskočili, prespali. Kaj naredite takrat? V pesmih večkrat omenite plimovanje življenja. Ko smo veseli in nam gre dobro, se ni težko od srca nasmejati. Kaj pa naredite, ko so veke težke? Kaj svetujete našim bralcem?
Ne bežite stran, sprejmite svojo situacijo in jo opazujte – to so samo oblaki, vi pa ste nebo! Nebu je vseeno, ko pridejo majhni puhasti beli oblački ali pa veliki, težki, mračni oblaki ... Nebo ve, da je nad vsem, in le opazuje, kako oblaki prihajajo in odhajajo.
Zaupali ste mi, da ste izjemno disciplinirani. Da se prav disciplini lahko zahvalite za uspehe tako v poklicnem kot v zasebnem življenju. Kaj za vas pomeni disciplina?
Disciplina je moje srednje ime (op. a.: smeh). Takšna sem že od nekdaj, vendar si včasih znam narediti kar precejšen tempo. Učim se biti malo manj stroga do sebe, a vseeno – disciplina je ključna za vse nas. Pred nekaj leti sem odkrila čar zgodnjega vstajanja – moj dan se začne ob 5. uri zjutraj. Potem ko sem vsak dan redno vstajala tako zgodaj, tudi ko sem bila neprespana, je postalo zgodnje vstajanje moja dobra navada. Samo odločiti se moramo, kaj je naša prioriteta, in temu posvetiti svoj čas. Rezultati so neverjetni – verjemite mi!
Več v reviji Janašt. 36, 6. 9. 2022
Galerija
Poglej vse fotografije (2)
