Jasna Pečjak, kandidatka za Slovenko leta 2019, plezalka, kraljica lednega plezanja in podjetnica, ki je s soprogom Andrejem Pečjakom orala ledino na področju električne mobilnosti, je v štirih letih dvakrat dokazala, da je neverjetna borka. Ko so ji 22. septembra 2017 presadili pljuča, je januarja naslednje leto na avstrijskem državnem prvenstvu v lednem plezanju osvojila šesto mesto. Lani marca pa ji je, potem ko je predlani zbolela za covidom in bila zaradi njega mesec dni v umetni komi in 43 dni na intenzivni terapiji, uspelo preplezati stometrsko smer v plezalni steni v Vipavi. »Šlo je za lažjo večraztežajko. Bila sem presrečna, da sem zmogla, hkrati pa me je grizlo, ker sem po presaditvi pljuč veliko hitreje okrevala. Zelo se bom morala potruditi, da bom spet tam, kjer sem bila pred covidom.«
Jasno poznam približno deset let. Je ženska, ki je zaposlena od jutra do večera, se neznansko rada smeji, zelo glasno govori, rada pa tudi uživa, najraje v družbi njenih najdražjih. Z možem Andrejem, s katerim sta skupaj 46 let, se imata neizmerno rada. Vse počneta skupaj. Zanju besede biti skupaj v dobrem in slabem niso le črke na papirju. Ko sta se pred približno 20 leti odločila, da prodata uspešno podjetje in se ukvarjata samo še s plezanjem, je kot strela z jasnega vanju udarila Jasnina bolezen. A namesto da bi obupovala, sta situacijo sprejela kot izziv.
Spomniva najprej na vašo kalvarijo s presaditvijo pljuč. Kakšna bolezen vas je doletela?
Stara sem bila 46 let, na vrhuncu svojih moči, ko so mi diagnosticirali redko genetsko bolezen, zaradi katere moja jetra ne proizvajajo encima, ki bi ščitil pljuča. Zdravniki so mi razložili, da se bodo moja pljuča enkrat sesedla. Na srečo sem prej dobila nova. (smeh)
14 let so še zdržala vaša pljuča. 60. rojstni dan pa ste že praznovali z novimi.
Nima vsak take sreče, da bi mu na Dunaju, za rojstni dan, podarili nova pljuča. (smeh)
Tri dni po sedemurni operaciji ste bili že premeščeni na navadni oddelek. Z Andrejevo pomočjo ste čez nekaj dni že plezali na omaro. Je bila to vaša ideja ali vas je spodbudil Andrej?
Je bila kar skupna. Andrej je namreč provokator, jaz pa vedno znova padem na njegove provokacije. (smeh) Je pa tudi zelo dober motivator. Iz mene je v teh najinih 46 letih izvabil Jasno, za katero si ne bi mislila, da biva nekje v meni. Ko sva se spoznala, sem bila namreč zelo mirna oseba, Andrej pa je bil, reciva temu, nabrit. (smeh). Jaz sem skozi leta njega umirila, on pa je v meni zbudil nagajivost, spontanost, pa tudi tekmovalnost. Čeprav je precej bolj tekmovalen od mene, se zgodi, da me kakšna čisto brezvezna stvar spodbudi, da si rečem: Vam bom že pokazala! (smeh) Ko se to zgodi, se v meni nekaj sproži in hočem dokazati, da nekaj zmorem, četudi v resnice ne. Sem pa tudi zelo vztrajna in se trudim do svojih skrajnih moči.
Ste bili že kot otrok tako vztrajni?
So mi povedali, da sem bila zelo trmast in neprilagodljiv otrok. Se pa znam, če je treba, tudi prilagoditi. Ko sem še živela v Ljubljani, sem se kar precej prilagajala družbenim normam. Potem pa sva se z Andrejem preselila na vas in začela sem postajati vedno bolj jaz. K temu je veliko pripomogla tudi najina odločitev, da se začneva družiti z alpinisti. Alpinisti so precej samosvoji ljudje, ki ljubijo izzive in zmorejo več kot drugi. Plezanje me je dokončno oblikovalo v Jasno, ki jo ljudje poznajo danes.
Po presaditvi vas je prav želja po plezanju gnala naprej. Želeli ste se namreč spet počutiti živo in si dokazati, da zmorete.
To res rada počnem, lahko rečem, da sem s tem športom zasvojena, in to je bila dobra popotnica za rehabilitacijo. Plezanje mi je dajalo potrditev, da zmorem. Tudi občutki zadovoljstva, ko si to dokažem, so neopisljivi. Zraven pa svoje naredijo še prekrasni razgledi. Rada imam lepoto naših hribov, me pa navdušuje tudi morje, ki ga občudujem iz stene v Paklenici, ali pogled na jezera v Dolomitih.
Skoraj tri leta ste potrebovali, da ste po presaditvi pljuč prišli v, kot pravite, solidno formo in bili za silo zadovoljni, ko vas je znova doletelo. Kako se človek počuti, ko ga sredi načrtov spet nekaj lopne po glavi?
Najprej me je popadla jeza, potem pa sem si rekla: Ne boš ti mene, bom rajši jaz tebe!
Zanj, govoriva o covidu-19, ste potrebovali veliko več volje in časa, da ste ga premagali. Zboleli ste v nedeljo, 22. novembra 2020. Z Andrejem sta bila ravno namenjena na 2.000 metrov visoko goro Begunjščica v Karavankah.
Ker sem se med vzpenjanjem slabo počutila, sem rekla Andreju, da si želim domov počivat. Ko sva prišla domov, se je začelo. Ne spomnim se čisto dobro, kako je potekalo vse skupaj.
Več v reviji Jana, št. 26, 28. 6. 2022
Galerija
Poglej vse fotografije (2)
