Tereza Kesovija se je na pogovor v Ljubljano pripeljala s svojo dolgoletno pomočnico. Pot je bila naporna, saj sta zaradi hude prometne nesreče dobro uro stali na cesti. Odpravili smo se proti bližnji gostilni in neuničljiva hrvaška diva, ki zaradi nedavne operacije težko hodi, si je privoščila pikantno pico. Ta je bila tisti dan – čeprav je bilo že okoli štirih popoldne – njen prvi pravi obrok. Tereza je kljub letom (oktobra jih je dopolnila 83) še vedno polna energije.
Kako se počutite?
(odgovori počasi) Lahko rečem, da sem dobro. Bolj dobro kot slabo, čeprav je bilo tudi slabo …
Ali vedno razmislite, preden odgovorite na tako vprašanje? Običajno odgovarjamo kar avtomatično, da smo dobro …
Sama še najraje odgovorim, da sem fenomenalno, ker potem ne sprašujejo nič več. (smeh)
Ljudje v vaših letih so pogosto zagrenjeni, vi pa se polni energije pripravljate na veliki koncert, ki bo aprila v Ljubljani.
Čedalje manj je zadovoljnih ljudi. A mislim, da bom jaz, ko pride moj čas, odšla z nasmehom. Priznam, res nisem rada s starci, ki so zagrenjeni in ves čas govorijo samo o tem, kaj jih boli. Saj tudi mene boli, ampak ne tarnam kar naprej. Pa sem, recimo, kdaj nastopala takoj po operaciji, čeprav je bilo zelo naporno. In tudi zdaj imam težave, sploh z nogami. V šestdesetih letih glasbene kariere sem jih zelo utrudila, kar pripisujem visokim petam. Stopala so se zaradi tega deformirala in posledica so tudi hude bolečine v križu.
So se težave pojavile šele zdaj?
Vedno sem imela probleme s koleni. Rojena sem v Dubrovniku, ki je poln stopnic, zato se temu niti ne čudim. Navzgor je približno tristo stopnic, a navzdol je še bolj problematično za kolena. Pa tudi med vojno sem si poškodovala kolena, ko smo morali ob alarmih hitro na tla … A konec koncev sem še vedno super.
Res ste in še vedno ste polni energije. Ko sem vas gledala v oddaji HTV Strana A, so ob vas celo mladi delovali omledno, ker ste tako žareli.
To sem večkrat slišala. Ne morem se spremeniti, taka sem. Redko mi je težko, kar se sicer hitro opazi na obrazu, a običajno to poskušam skriti, če se le da. Potrebujem zelo malo, da najdem svoj temperament, energijo.
Pred dobrim mesecem se je v naši bližini začela nova vojna. Vi ste zaradi vojne izgubili dom, ostali brez vsega. Kako se spominjate tistega časa?
Vse vojne imajo nekaj skupnega, in to je, da ljudje izgubljamo. Težko vprašanje je, kako bo ljudem vse skupaj uspelo obnoviti … A ne pozabite, tudi mi smo imeli pred dvema letoma svojo Ukrajino, namreč Petrinjo, kjer je bilo v potresu vse porušeno, čeprav ni padla niti ena bomba! Ljudje so ostali brez vsega in še danes ni skoraj nič obnovljeno. Žal mi je za otroke in starejše, ki morajo to preživljati. Seveda vem, kako je to, saj sem takrat v vojni ostala brez vsega, celo brez oblačil. Takrat mi je pomagala prijateljica Gabi (Novak, še ena velika hrvaška pevska legenda, op. p.), česar ne bom in ne morem nikoli pozabiti. Za vse, ki so izgubili dom, je še posebej težko ob velikih praznikih, ko ne moreš praznovati na svojem, ampak moraš biti pri drugih … A vsaka vojna se enkrat konča, zato je treba naprej. Če vprašate mene, nikoli ne bi smelo biti nobene vojne, saj je vsaka vojna grda!
Več v reviji Jana št. 14, 5.4.2022
