Doktor Brecelj gleda moje izvide, sedim mu nasproti, tiho sem, nič ne rečem. Tudi on molči, lista tiste papirje, v prostoru se sliši samo njihovo šelestenje, zvijam prste v naročju, trudim se, da čim lažje diham. »Dobili smo vaše izvide,« reče. Še bolj stisnem prste. »Takole,« reče Brecelj, »subkutana resekcija je bila uspešna. Odstranili smo dva tumorja, histološko je šlo za masivni DCIS in vsaj 15 fokusov invazivnega duktalnega raka velikosti od 1 mm do 6 mm z intenzivno …« Začnem težje dihati, Brecelj nadaljuje z istim tonom: » … limfocitno infiltracijo ter karcinomsko …« Ne vem več točno, o čem govori, njegov glas je vedno bolj oddaljen. Kolikokrat dnevno bere ljudem življenjsko pomembne podatke, ki jih nič ne razumemo? »Hormonsko neodvisen … tretja stopnja malignosti tumorja …« nadaljuje Brecelj s svojim umirjenim tonom, meni pa se nenadoma začne tresti trebušna votlina. O čem govori?? Kakšna tretja stopnja? Kaj ni naslednja stopnja, četrta, že paliativna oskrba, umiranje v hospicu ali kako? Kako je mogoče, da sem v tretjem stadiju raka, če nisem do mamografije sploh vedela, da sem bolna? Nobenih bolečin, simptomov, okej, razen vročinskih valov. Kako je možno, da se je rak v meni že tako razbohotil, pa tega sploh nisem opazila?

Brecelj me pogleda, po mojem pogledu ugotovi, da sem se izgubila med njegovimi besedami, vzame svinčnik in list papirja ter mi vse to, o čemer je govoril, še nariše, kot otroku. En krogec, dva, pa kup pikic okoli. »Vam je jasno?« me vmes sprašuje. Še kar kimam, pol besed, ki jih izgovarja, sem že slišala, nekje, nekoč, vendar ne vem točno, kaj pomenijo. Kasneje bom to premlela, si rečem in vprašam: »Ampak kaj zdaj to pomeni? Kaj ti izvidi kažejo? Bom preživela tega raka?«

Zdravnik se na stolu obrne k meni, pogleda me naravnost v oči in reče: »Medicina še ni obupala nad vami, mi še imamo orožje za vašo bolezen.«

Orožje? V vojni smo?? Moji možgani zablokirajo na polno. Kot bi sedela nekje drugje, v nekem drugem prostoru, prisostvujem nekemu dogodku, ki me niti ne zanima preveč. Nimam nobenih občutkov. Kasneje bom vse to premlela. »Ampak, dr. Brecelj, kaj zdaj to pomeni?« še enkrat vprašam s tresočim se glasom. »Sem prišla prepozno k vam?«

»Loviva zadnji vlak. Oziroma lovite zadnji vagon tega vlaka. Zdaj boste šli k dr. Ribnikarju, on je super internist, z njim se boste dogovarjali o nadaljnjem zdravljenju, sploh o kemoterapiji.«

Kemoterapija, nočna mora. Toliko stvari se mi dogaja, veliko energije porabim, da vse ponotranjim, osmislim dogodke, o kemoterapiji sploh še nisem resno razmišljala. Trenutno sem osredotočena na to, da čim bolje prestanem operacijo in da se mi ne zmeša. »Ja, kaj pa midva?« rečem. »Kaj midva?« »A midva se pa ne bova več videla?« »Ni potrebe,« reče Brecelj, »moje delo kirurga je za zdaj končano, odstranil sem vam tudi dve bezgavki, za zdaj sta bp, kar je dober znak.« Malo sem v šoku. Kako se ne bova več videla? Koga bom zdaj gnjavila z vprašanji? Z njim se počutim varno, ne more me kar tako odsloviti. Ali pač?

Podarim mu svoj roman Umetnost zavijanja z očmi, pravzaprav ga podarim njegovi ženi, ker nekako dvomim, da ima Brecelj ob vsem delu čas za branje pikantnih romanov. Vesela žena, zadovoljen mož. Smeh njegove žene je največ, kar mu lahko podarim iskreno iz srca za vse, kar je zame storil.

Pred odhodom iz njegove ambulante se obrnem na peti in rečem z nasmeškom: »Dr. Brecelj, nekaj vam še moram povedati, da ne boste potem presenečeni. Za revijo Jana pišem kolumne o tem popotovanju z rakom in tudi vas omenjam v njih.« »A res?« reče. »In o čem pišete?« »O čem le? O naju, a ne?« pomežiknem in zaprem vrata za sabo.   (se nadaljuje)

Revija Jana št. 9, 1.3.2022