Poznavalci vedo, da bi bila naša glasba brez vas hudo drugačna. Ampak niste prav veliko v medijih, v ospredju …
Za to nisem čutil potrebe. Tisti, ki me potrebujejo, me poznajo. Tisti, ki ga zanima, se bo pozanimal, tisti, ki ga ne, mu je pa itak vseeno.
Niste bili ljubosumni na Brendija, ki je bil medijsko neprimerno bolj izpostavljen?
Ne. Delali smo, da bi uspeli, ker smo si to želeli – vsak iz svojih razlogov. Ko dosežeš neko raven, prerasteš željo po slavi. Brendi je vse življenje hotel biti v ospredju in prepoznaven, jaz sem drugačen. Ko sem šel s Heleno Blagne na kavo in videl, da je vse onemelo, da pa se ne jaz ne ona ob tem ne počutiva dobro, sem si rekel: hvala lepa.
Med tistimi, ki so v ospredju, je veliko takih, ki so se morali v otroštvu boriti za pozornost. Brendi je izhajal iz revne družine in bil tudi v rejništvu.
Lahko, da imate prav. Nekaj je, kar nas spodbudi, da se trudimo in hočemo nekaj doseči. Jaz sem se o tem odločil pri 14, ko sem šel med počitnicami delat za tekoči trak. Zaklel sem se, da za tekočim trakom ne bom končal, čeprav od takrat spoštujem vsako delo. Če je nekdo vse življenje za tekočim trakom, si zasluži moje spoštovanje. To me je torej pripeljalo do tod, kjer sem, ni me pa zaznamovalo do te mere, da bi se želel riniti v ospredje.
Letos je že deset let od Brendijeve smrti. Ko ste ga leta 1979 spoznali, ste vedeli, da gledate bodočo zvezdo?
Da! Imel je neverjetno energijo. Kadar je pel in igral, je žarel. Bil je drug človek, dobil je avro. Videlo se je, da v tem uživa. Nedvomno je izpolnjeval osnovni predpogoj za dolgoročni uspeh.
Ste spoznali še koga podobnega, ko še ni bil veliko ime, a ste vedeli, da bo?
Miloš Maleševič – poba iz Idrije, ki je šel v tujino. Potem Wolf, ki sem ga spoznal še pred Rendez Vous. Ko vidiš, kako mu ljudje sledijo in jih potegne … To je tako kot Luka Dončić in ekipa. Ko vidiš, da nekdo nekaj dela s srcem in mu vsi sledijo, veš, da gledaš zvezdo. Ko pa gre za e-zvezde, ki jih je ustvarila velika ekipa, te energije ne začutiš.
Helena tudi sodi med tiste prave?
Da. Je pa zanimivo, da Brendi sprva vanjo ni verjel. Bila je specifična pevka in Brendijeve skladbe ji niso ležale. Napisal ji je dve, a ni optimalno zazvenela. Oba sta to čutila in bila je že obupana, ker ni vedela, kako bi prišla do pravih skladb. Takrat je nastopala z nami, s skupino Don Juan. Za 8. marec 1989 sta se nam na turneji pridružila Dudek in Šimek. Helena je sedela v garderobi in mi obupano rekla: »Šimek me bo najavil kot zvezdo, jaz pa nimam svoje skladbe!« In odgovoril sem ji: »Helena, bom jaz poskusil.« Naredil sem skladbo, slogovno drugačno od Brendija, ampak prav tako komercialno. Sledila je še ena, ne čisto prava, tretja pa je bila Adijo, piši mi. Poslala sva jo na Melodije morja in sonca in postala je najina prva uspešnica. Besedilo skladbe, ki sva ga dala delat, je prišlo večer pred snemanjem, a nama ni bilo všeč. Predlagal sem ji, da se umiriva, sedeva in do jutra narediva vsak svoje besedilo. Obe sta bili približno z enako tematiko, a njeno mi je bilo bolj všeč. Skladbo sva posnela z njenim besedilom in osvojila drugo mesto na MMS leta 1990. Zgodba uči naslednje: najti se morata pravi interpret in pravi komponist. Ne more vsak pisati za vsakogar!
Več v reviji Jana št. 9,1.3.2022
