41-letnik je kariero sicer začel v hrvaških filmih in serijah (Zabranjena ljubav, Obični ljudi, Ponos Ratkajevih), vendar je hitro pritegnil pozornost balkanskih producentov in se izkazal v filmih (Postali bomo prvaki sveta smo recimo večkrat gledali tudi na naši televiziji) in serijah (Sence na Balkanu), med drugimi pomembnimi projekti v tujini je sodeloval v seriji Fargo. Pred časom je na Weekend Media festivalu v Rovinju govoril o tem, ali se zaradi velikega števila sledilcev na družbenih omrežjih vidi v vlogi vplivneža, a se je ves čas zdelo, da mu je pri tem neprijetno. Ko smo ga o tem povprašali, je potrdil: »Popolnoma prav imate. Res ne znam nastopati, če nimam konkretne naloge. Sicer pa se vidim kot vplivneža, ki ima možnost, da na nekaj vpliva, vendar je to velika odgovornost. To jemljem zelo resno, čeprav to ni moj cilj, z igralstvom se namreč nisem začel ukvarjati, da bi bil spletni vplivnež, to je menda jasno. A če lahko svoj vpliv izkoristim za nekaj dobrega, je to izvrstno. Moje delo je igra. Nimam posebnih pričakovanj niti do družine, nacije, kaj šele do banalnosti, kot je Instagram. Zanimajo me le orodja, ki mi pomagajo, da mi ljudje lahko sledijo. Naloga umetnosti je pot k svobodi, s svojo umetnostjo in vlogami pa daješ vzgled ter svobodo. Svoboda je najpomembnejša, saj ujeti um lahko dela le škodo.«
Danes vsi takoj želijo vse deliti z javnostjo. Od kod ta potreba?
Tega ne bi takoj označil kot slabo. Boljša je potreba po tem kot pa tista po vojnah, sovraštvu, rušenju, izključevanju manjšin, homoseksualcev … Kdor želi svoje izkušnje deliti z drugimi, naj to naredi. Bolje je, da se dušimo v vseh objavah na spletu, kot pa da se dušimo zaradi klimatskih sprememb, nacionalizma ali rasizma! Ob talibanih in vsem hudem so knjige ali objave na družbenih omrežjih le majhne skrbi …
Na Instagramu ste objavili posnetek, ki je nastal zjutraj v postelji, nič se niste prej uredili … Večina objavlja le lepe stvari.
Želja, da bi prikazovali življenje lepše, kot je v resnici, obstaja od nekdaj. Seveda vsi želijo prikazati le najboljše in tega ni treba obsojati! To je kot želja po umetnosti, branju, boljšem svetu in boljšem sebi. To je zdravo. Drugi se odločajo, ali se bodo s tem poenotili ali ne. Ljudje imajo pravico, da to delajo, v očeh opazovalcev pa je to lahko napaka in vzrok za depresijo, ki jo te objave ustvarjajo. Veste, to je kot pri šovinizmu ali rasizmu. Zelo preprosto je biti kritičen in obsojati vse, ki nekaj pišejo, objavljajo … Ampak a ni tako, da potem živimo le za to, da te ljudi obsojamo? Živeti moramo svoje življenje!
Ali tudi vi želite kdaj prikazati svoje življenje olepšano, ali je že tako ali tako lepo?
Odvisno od dneva – en dan je prečudovit, drug bolj depresiven. To je borba, ki bo trajala, dokler bom živ. Vsako življenje je trepa olepševati, zato tudi berem, sanjarim … Težnja po boljšem in lepšem je dobra, saj je prav, da človek raste s svojimi ambicijami. Do sebe tudi ne smemo biti strogi in se obsojati, če nam kaj ne uspe.
Sedaj ste največji igralski zvezdnik v regiji …
Pustite to, ker je to le trenutno … To ni bil moj cilj. Popularnost je le trenutna, to se hitro spremeni.
Kako izbirate vloge? Se vam zdi pomembno njihovo sporočilo?
To je nemogoče razložiti, kot je nemogoče pojasniti, kaj je ljubezen ali občutek. To je trenutek. Želim, da me vloga osupne, ujame, to ni razumska odločitev. Ne iščem nič skrivnostnega, ampak nekaj, kar mi je všeč. Veliko sem razmišljal, ali se z mojim delom lahko kaj spremeni, in sem ugotovil, da je najpomembneje, da svoje delo opravljam stoodstotno. Če je delo dobro opravljeno, se spremembe prelivajo hitreje. Želja po politično angažirani umetnosti in spremembah je lahko tudi kontra produktivna. Resnična umetnost sama po sebi spreminja svet!
Več v reviji Jana št. 7, 15.2.2022
