Z naslednjim prebujanjem je vse jasneje, čeprav v sobo, kjer leži osem oseb, pada mrak. Zdaj vem, kje sem, v intenzivni sobi Onkološkega instituta. Še vedno ne morem premikati telesa razen leve roke in glave. S prsti počasi potipam dele telesa, ki so nad rjuho, na ramenih opazim modrice, več njih, kar velike. Kot bi se pretepala. »Kaj, to je vse od operacije?« pomislim. So pa morali z mano na trdo delati, da se opazijo modrice. Čeprav priznam, da sem ob podplutbah zadnje leto prvič posumila, da bi lahko imela raka. Poleg nenadnih in močnih vročinskih valov, o čemer sem že pisala in ki sem jih pripisovala menopavzi.
Lani spomladi sem se neumno udarila v golen, nič posebnega in nič usodnega, niti krvi ni bilo, a sem to modrico vseeno vlekla do nedavnega. Ko zeleno-rjav mladež na moji goleni nikakor ni hotel izginiti, čeprav sem ga celo mazala s kremami, me je prvič zaskrbelo. Nekje sem namreč prebrala, da so modrice, praske ali ranice, ki se nočejo zazdraviti, lahko tudi eden od simptomov raka. Neee, sem si takrat rekla, nemogoče. A zaskrbelo me je vseeno. Potem me je, ob vsej tej norišnici s korono in s službo, lani poleti prevzela neustavljiva želja, da bi nekam šla, stran od tega mestnega stresa, od te nenehne psihoze, od tega virusa, nekam, kjer se bom lahko spočila, telesno in mentalno, kjer bodo »normalni« ljudje, kjer bom lahko jaz jaz in kjer si bom lahko spet napolnila baterije. Moja družina, prijatelji in znanci so šli na morje, v hribe, v tujino, sama pa sem odšla za tri tedne v samostan. Ne znam dobro razložiti, od kod želja po odhodu v samostan. Rekla bi, da sem imela neverjetno potrebo, da sem sama s sabo in v miru, ter da sem iskala nekaj podobnega, v duhovnem smislu, kot sem pred leti spontano našla v indijskih ašramih.
Nekaj tednov sem potrebovala, da sem našla samostan, ki me je bil pripravljen sprejeti. Sestra I. me je najprej tiho poslušala, ko sem ji po telefonu razlagala svojo potrebo. In me potem povabila na avdienco. Pred najinim pogovorom sem imela nenavadno tremo. Nisem vedela, kako bo potekal in kaj sestra od mene pričakuje. Odločila sem se, da bom z njo iskrena, drugače ne znam, čeprav nisem imela jasno artikuliranega razloga, čemu želim v samostan. Zdaj vem, da me je poklical Bog. Čeprav nisem klasična vernica in nimam nobenih zakramentov, mi je vseeno imel povedati nekaj zelo pomembnega.
Kot novinarki, ki verjame samo v tisto, kar vidi, sliši in otipa, je težko razložiti ta notranji klic, ki sem ga slišala lani. To ni bil ne privid, ne sanje, ne glasovi v moji glavi. Ko sem tehtala možnosti te svoje čudne želje, kako to, čemu, zakaj ja in zakaj ne, nisem našla pravega razloga, le to, da potrebujem mir in da sem pripravljena zanj narediti marsikaj.
Po avdienci me je sestra I. sprejela v samostan, obljubila sem, da bom delala vse, kar mi bo naročila, in da bom ves čas tiho. Brez besed. To slednje je bilo moja izbira. Prvič sem bila v popolni tišini dva tedna v ašramu Art of living v Bangaloreju v Indiji. Neverjetna izkušnja. Podobne duhovne vaje v tišini izvajajo tudi druge religije, tudi katoliška. V samostanu, kjer sem bivala, prakticirajo večdnevne duhovne vaje v tišini, ki jim rečejo Ignacijeve vaje. Pred 500 leti jih je zasnoval sveti Ignacij, ustanovitelj jezuitov, tišina in samota pa človeku omogočata, da stopi na pot spreobrnjenja in poglabljanja odnosa s sabo, z Bogom, energijo, naravo, univerzumom. Ko je človek v tišini, se odpre drug, notranji svet, naše srce se očiščuje in postaja sprejemljivo za Božjo besedo. Vse, kar vodi k dobremu, je Božja beseda. Končni namen teh duhovnih vaj je najti Boga v vsem sredi vsakodnevnega življenja. Razsvetljenje je vsakdanje življenje.
In res sem bila tiho. Skoraj ves čas, razen ko mi je sestra I. naložila kakšno delo ali pa me je poslala v trgovino, na pošto. Ves čas sem delala v kuhinji, pomagala pri obrokih, pomivala posodo, prala perilo, pospravljala sobe, več kot 40 jih je bilo, kar velik samostan, stranišča …, delo po potrebi, deklica za vse.
Super mi je bilo. Krasno sem se imela. Kakšne ženske, energije, kakšno doživetje. Noro.
Za v samostan sem spakirala najmanj stvari, kar sem jih kadarkoli prej. Tri srajce z dolgimi rokavi in dve krili do tal. To je vse. Za tri tedne. Nič nakita, nobenega make upa, telefona, televizije, nobenih knjig. Hitreje sem se spakirala, kot če bi šla v Umag. Za tja potrebuješ oblek, da se v dnevu vsaj trikrat preoblečeš. V samostanu pa te potrebe ni.
In v tisti tempeljski tišini, tisti lepoti, tistem miru in ljubezni sem odkrila bulo v desni dojki, veliko in na otip podobno orehu. Gulp.
Prvo, kar sem po izhodu iz samostana naredila, je bil obisk na Onkološkem inštitutu. Čez nekaj dni so me iz državnega presejalnega programa za zgodnje odkrivanje raka Dora obvestili, da imam malignega raka, in zdaj smo tu, kjer smo.
Vprašam se, ali bi bila pozorna na svoje telo, na njegov klic, ki ga prej nisem slišala, če se ne bi umaknila v kraj, kjer ni hrupa, kjer ni nepotrebnih in nepomembnih ljudi, v prostor, kjer vladajo prijaznost, spoštovanje, sočutje in ljubezen?
Veliko sem se naučila v tistih treh tednih tišine. Največ o sebi. Pa tudi o tem, da je Bog povsod, tukaj, v Afriki, Indiji, v drevesu, zajcu, kjerkoli, celo v meni. Morda se čudno sliši, vendar lahko sebe jasno slišim šele v tišini. O pomembnih stvareh ne morem razmišljati zares, ko je svet okoli mene poln hrupa, ko samo hitim od točke a do točke b in ko sebe od drugih sploh ne slišim več. (se nadaljuje)
Revija Jana št. 5, 1.2.2022
