Tanja je stara 71 let in pol, a njen korak jih kaže vsaj 30 manj. »Pred korono sem plesala hiphop – uresničila sem si željo po plesu in poznavanju energičnega hiphopa in v skupini samih mladih sem se počutila odlično. Obljubila sem si, da se v novem letu vrnem v dvorano.« Tanji se svetijo oči, ko govori o hiphopu kot kakšna najstnica, njeno telo je živo, um prožen. A ni le mladostni ples tisti, ki ji po žilah požene kri. Ko se je že po drugem prebolelem covidu hotela čim prej pozdraviti, je iskala nekaj, s čimer bi to pospešila. »Čeprav je bilo nekaj dni zelo kritičnih, sem si pomagala sama; z vsem znanjem kitajske medicine, ki sem ga pridobivala dolga desetletja, pa tudi z dodatki in aparaturami, ki so že davno postali del mojega življenja.«
Covid sem premagala sama. Dvakrat. »Ob tej bolezni, ko zdravnice preprosto nisem mogla priklicati, sem videla, kako zelo pomembno je znanje, ki smo ga pridobili, da si lahko pomagamo sami. Ampak jaz vedno iščem še naprej – zdravljenje sem hotela pospešiti in v oči mi je padlo povabilo na potop v mrzlo Kamniško Bistrico. Bila sem še v precej slabem stanju, in ko sem na Facebooku videla, da ljudje hodijo na potope, sem si prebrala vse o njih in takoj pomislila, kar so me že pred desetletji učili Kitajci: če želiš regenerirati telo, ga moraš očistiti in mineralizirati. Rekla sem si: To je mogoče ena od stvari, ki mi bodo pomagale. In sem šla. Že po eni minuti mi je voda dala občutek blaženosti. Občutek, ki se ga ne da opisati. In ko sem prišla iz vode, so mi lile solze. Že prvič sem bila v vodi pet minut. Tako hitro je minilo, da sploh nisem imela občutka, da je bilo pet minut. Meni se je zdelo, kot da sem šla komaj notri ... Zdaj hodim na potope redno, enkrat na teden, in občutek je vedno drugačen. Ta stik z vodo me je povsem začaral. V mislih se pogovarjam z njo in včasih se mi zdi, da je okrog mene topla voda, da sploh ni mrzla. Prav ti potopi dvakrat na teden po bolezni so mi dali nov zagon, da sem šla naprej, podarili pa so mi še dvoje: novo družbo čudovitih ljudi, saj se vedno potapljamo v skupini, ter odkrivanje Kamniške Bistrice in okolice. Čudovita je. Ob njej hodim, raziskujem, sedem na kakšno skalo in opazujem. Zame je to nekaj najlepšega, nič drugega ne potrebujem. Ko je prišel covid, sem si rekla: Da mi le narave ne vzamejo, vse drugo bom preživela. Narava mi pomaga, da grem naprej, dobivam informacije, kako naprej, katero pot naj uberem, da sem potem srečna.«
Včasih imam na duši preveč želja in skrbi. »Včasih imam na duši še vedno preveč želja in skrbi, zato ne morem biti mirna, in tu mi pomaga predvsem narava. Ljudje potrebujemo ravnotežje. Včasih moramo biti sami, včasih v družbi. Sama nikoli nisem osamljena. Tao uči, da smo v družbi tudi, kadar smo sami. V samoto pa grem, kadar se želim notranje obnoviti. In ko mi uspe nekaj dobrega, grem naprej ter spet poskusim kaj novega. Kljub vsemu, kar se mi je zgodilo (Tanji je pri 26 letih zelo na hitro za rakom umrl sin, s katerim sta ravno začela svoj posel, kar ji je poleg žalosti prineslo ogromne finančne in poslovne težave, op. a.), danes res živim. Iščem nove poti, nova znanja. Še vedno so v meni žalost, bolečina, tudi jeza, solze, pa vendar se zavedam, da je pred mano še veliko lepih trenutkov. V to močno verjamem in se prepuščam življenju. V knjigi sem napisala: 'Pripravljena sem na novo zgodbo. Hvaležna sem življenju, da sem prišla do sem, za vse življenjske preizkušnje, ki so me učile in mi pomagale, da sem postala boljši človek.'«
Več v reviji Jana št. 4, 25.1.2022
