Kot premier ste odstopili, ker niste imeli glavnega sredstva za demokratično vladanje, torej večine v parlamentu. Zaradi tega vas vaša politična konkurenca še zmeraj obstreljuje z opazkami, da ste pobegnili od odgovornosti, da ste nesposobni.
Strinjam se z vami: kar sem storil, ni metanje puške v koruzo, temveč gre za normalno demokratično dejanje, ko nimaš politične večine. S tem se sam v resnici ne obremenjujem preveč. Če se malo ozremo po Evropi, vidimo, da so odstopi nekaj povsem normalnega in demokratičnega. Ne strinjam pa se s tem, da bi se moral nenehno zagovarjati; tega niti ne počnem. Povem svoje, grem dalje, zame je stvar rešena – ta s puško in koruzo pa sploh. Veste, Winston Churchill je med drugim izrekel tudi, da je pogum potreben, da vstaneš in spregovoriš, pa tudi takrat, ko odideš.
Kljub temu se vas puška in koruza držita. Lahko rečemo, da je bil vaš odstop zadnje dejanje demokracije na Slovenskem?
Ja, skoraj da res. Zmeraj sem upošteval demokratične standarde, in ko ni bilo več večine v parlamentu, državni svet pa nam je praviloma zmeraj dal veto, sem videl, da ne gre več naprej in je treba na volitve. Volitve so zmeraj najbolj demokratično dejanje, ki ga državljanke in državljani lahko uporabimo za to, da zamenjamo oblast in kaj spremenimo. A takrat se je zgodilo drugače in danes vidimo, kaj se dogaja. Pa vendarle: v vsem tem ne bi rad videl le slabega. Vidim namreč tudi, da je po dveh letih aktualne vladavine vsakomur jasno, česa nočemo. Opažam, da so ljudje spodbujeni, da bodo šli volit.
Bi, če bi takrat vedeli, kaj vse se bo zaradi menjave oblasti dogajalo po domovini, prav tako odstopili?
Trinajsta slovenska vlada ne bi mogla obstati, saj brez glasov v parlamentu, kot dobro veste, ne gre. Vsaj v demokraciji ne.
Bi tudi vi vladali z odloki?
Na začetku epidemije smo urejali zadeve z uredbami, ki jih je izdajal minister za zdravje, saj je takrat veljal tak zakon, sedanja vlada ga je spremenila. Vladanje z odloki v času, ko ne vemo, kaj bo, ko se mudi in je nekaj nujno, je do neke meje sprejemljivo. A danes smo skoraj že dve leti v tej situaciji! Takrat, pred dvema letoma, smo na SDS-ovih portalih brali naslove, da je 230 okuženih, pa dva na intenzivni negi, tandem Šarec - Pirnat (Nina Pirnat, tedanja šefinja NIJZ, op. p.) pa da je spravil Slovenijo na rob propada. Danes, ko imamo skoraj 6000 mrtvih, več sto ljudi na intenzivni negi, pa epidemija niti razglašena ni. Doslej bi zagotovo že morali zakonsko urediti vse te ukrepe. A vlada z zakoni ne pride v državni zbor, ker nima večine za to.
Bi, če bi se zadeve uredile zakonsko, bila morda boljša tudi precepljenost?
Precepljenosti ne moremo enačiti z zakonodajo, je pa zelo povezana z zaupanjem. In s komunikacijo, ki je pri nas povsem neustrezna in neprimerna.
Vaše napovedi, kaj bo po prihodnjih parlamentarnih volitvah, so drastične.
Ljudje so od mene zmeraj prejeli odgovor na vprašanje, koliko je ura. Imam navado, da ne sadim rožic, in marsikdo me opominja, naj bom bolj pomirjujoč in spraven, a tem ljudem odgovarjam: v redu, če vam ustreza sedanje stanje, bomo drug drugega pač božali, trgali rožice in svet bo lep. Če pa vam sedanje stanje ne ustreza, potem je nujno, da se zadeve razčistijo. Kakih pahorjanskih zamisli, ki predvidevajo, da piton in miš lahko sobivata, pač ne potrebujemo. V naravi veljajo zakonitosti, nekaterim stvarem je preprosto treba reči ne. Je pa tistih, s katerimi lahko sodelujem oziroma sodelujemo, precej več oziroma najmanj 75 odstotkov.
Ste že razmišljali o spremembi strankinega imena?
Razmislek v to smer je v prihodnosti zagotovo na mestu, je pa res, da ime ne prejudicira zadev. Obleko je vendarle naredil človek, ne ona njega, in mi zagotovo nismo stranka enega človeka. Je pa res, da je ime stranke blagovna znamka, ki si jo ljudje zapomnijo, in če bi se danes spremenili v, denimo, stranko lipovega lista, ne vem, kdo bi vedel, kdo smo. En človek ne zmore ničesar, vsi pa vse, kot radi rečemo pri gasilcih, in to je naše vodilo na poti v normalizacijo države.
V igralskem poklicu ste delovali v imitatorskih ekipah, a zvečine smo si vas zapomnili po individualnem ustvarjanju. Videti je bilo, da ste pri tem uživali. Nasmejali ste nič koliko polnih dvoran in do tega se ne pride kar tako. Kdaj in zakaj se je zgodil klik, ki je Marjana Šarca iz sveta zabave katapultiral v prepirljivi svet politike?
Strinjam se, da v Sloveniji verjetno ni politika, ki bi nasmejal toliko ljudi, kot sem jih jaz, je pa tudi bolj ali manj znano, da politiko spremljam od svojega desetega leta.
Več v reviji Jana št. 1, 4.1.2022