Zadnjič gledam neki film, nič posebnega, srhljivko, a je glavna igralka prebolela raka. To je bil že tretji film o raku tistega večera. Prva dva sem preskočila. Ste tudi vi opazili, da se vam včasih, ko ste s čim preveč okupirani, podobne zadeve neprestano pojavljajo v vaši okolici? Znaki ob poti življenja.
Vsakič, ko sem bila noseča, sem okoli sebe opažala samo bodoče mame. Normalnih žensk skorajda nisem opazila, okoli sebe sem videvala samo napete trebuščke. Ko sem bila v obdobju »vozičkarstva«, sem, častna taborniška, okoli sebe opažala samo otroške vozičke in nič drugega. Podobne napade sem imela, ko sem recimo kupila nov avtomobil, nazadnje je bil to sivi peugeot. Takrat sem na cesti srečevala samo sive »pežoje«, kot da drugi avtomobili sploh ne obstajajo. In zdaj, ko imam raka, se mi dogajajo podobne zadeve. Karkoli odprem, nabašem samo na članke, knjige in filme, ki se ukvarjajo s to zahrbtno boleznijo.
V glavnem, v tem filmu, ki sem ga gledala, je mož ženi, ki je preživela raka, očital nekako takole: »Ure in ure si ležala na tleh, bila si preslabotna, da bi se dvignila, niti hoditi nisi mogla. Vsak večer sem te moral nositi v posteljo. Nosil sem ti hrano, te nesel na stranišče.« Kar zmrazilo me je. To čaka tudi mene? Nemoč. Oslabelost. Zanašanje na druge ljudi. Kaj je to, generalka za dom upokojencev morda?!
Upam le, da ni z vsemi onkološkimi bolniki tako hudo med kemoterapijo oziroma po njej. Tega se nekako najbolj bojim. Te slabosti. Bruhanja. Nemoči. Najbolj pa me je strah, da ne bi kdaj slišala besed: »Gospa Keček, to je vse, kar je bilo v naši moči.«
Pa kaj je to naše življenje?! Skupek odločitev, dobrih in slabih. Vem, da se vsakdo izmed nas kdaj vpraša, kaj bi bilo, če bi takrat naredil to, ne pa tega, kar se je kasneje izkazalo za veliko napako … V sebi nekako verjamem, da je v našem življenju vse že vnaprej zapisano. Usoda ali kaj. Ne sicer čisto v vsaki podrobnosti, veliko je ta pot odvisna tudi od človeka, ki hodi po njej, kakšne vrednote goji, in te ga potem vodijo po nevidnih in včasih tudi nevarnih pajčevinastih poteh, ki jih je nekdo od tam zgoraj spletel za nas.
Popoldne sem zmenjena z Andražem, enem od mnogih prijateljev, s katerimi sem spletla prijateljske vezi na Facebooku. Na družbenih omrežjih najdeš kup neumnosti, se strinjam. Tako kot na televiziji, radiu in še marsikje drugje. A ljudje si izbiramo takšne bedarije in družimo se s takšnimi ljudmi, ki so nam podobni. Andraž je eden izmed modelov, ki so na FB-ju takoj pritegnili mojo pozornost. Krasen dečko, mlad, luškan, zabaven, fotograf, v invalidskem vozičku. Pred nekaj dnevi sem ga prosila, ali bi me lahko slikal zgoraj brez, da bi rada imela fotografijo »stare mene« za spomin. Pa nočem zdaj sploh razmišljati o tem, kakšna bom po vseh teh operacijah, ko bodo zdravniki tega raka končno spraskali iz mene. Ne vem, ali bom lepša ali grša, to zdaj sploh ni pomembno, vem le to, da bom zagotovo drugačna in da bom polna novih brazgotin.
V Andraževem fotografskem studiu, nekje globoko pod kranjskimi bloki, se brez zadržkov slečem do spodnjic. Nisem ne prva ne zadnja, ki je to naredila. Veliko sem razmišljala o tem fotografiranju. Ja, pa ne, pa zakaj ne, pa ja, gor in dol. Želela sem si, da se ne bi obremenjevala z goloto, tako kot se z njo ne obremenjujem na plaži, bazenu. Želela sem biti sproščena in igriva s svojim telesom, svojima prijateljicama, nasmejana, optimistična, pa ni šlo ravno po načrtu. Trda sem bila kot hlod. Andraž se je trudil, da me sprosti, v ozadju sva imela super glasbo. Pripravil mi je celo gin tonik, res se je potrudil in super sva se imela. In zdaj vem, zakaj sem iz vse te palete fotografov, ki jih poznam, izbrala ravno njega. Prvo in tudi najpomembnejše dejstvo je bilo to, da Andraž zelo rad fotografira pse. Ki jih jaz obožujem. Sto psov bi imela, če bi bila možnost.
Ko me je vprašal, kako želim, da me fotka, sem rekla: »Tako kot fotkaš tiste tvoje pse.« Temno ozadje in igra svetlobe, to je vse. K njemu me je vleklo tudi dejstvo, da je na invalidskem vozičku. Da je prestal podobno Golgoto, kot čaka tudi mene, in da je zaradi tega do ljudi, ki imajo podobne težave, bolj odprt, empatičen, sočuten. Vedela sem, da Andraž tega fotografiranja ne bo jemal kot neko šalo, zafrkancijo, pač neke nage slike. In nisem se zmotila, veliko mi je dal. Največ pa mi je dal vere v prihodnost. »Nisi prva, ki je hotela fotke svojih jošk, preden je šla na operacijo,« mi je rekel, ko sem se nerodno prestopala pred njegovim objektivom. Plačala sem mu s svojim romanom Umetnost zavijanja z očmi, ki sem ga izdala junija letos. Kot da bi vedela, da me bo ta roman preživljal tole leto, ki je pred mano in ko ne bom imela normalnih prihodkov. Država mi nakaže okoli 500 evrov bolniške, stroški življenja pa niso zaradi bolezni nič nižji, ravno nasprotno.
Ko danes gledam te slike, nisem najbolj navdušena. Fotke so vrhunske, tu nimam kaj. Andraž ima oko in občutek za fotografijo. Le moj obraz na njih je žalosten, navkljub trudu, da bi se nasmehnila. Nasmeh je trpek, navkljub trudu, da bi izražal lahkotnost in optimizem. Moje oči so prazne, v njih ne vidim nobene iskrice. Navkljub temu, da sem odgledala nekaj sezon Ameriškega top modela in da se je Tyra Banks tam vedno drla, da se morajo oči na fotografijah smejati.
Pametnejši od mene pravijo, da naše misli usmerjajo naše življenje. Tako, kot misliš, tako tudi živiš. O nekaterih stavkih leta in leta razmišljam in vedno najdem neko drugo razlago pomena, ki me tisti hip zadovolji. In ta, da živiš tako, kot misliš, je tudi eden takšnih stavkov. Od trenutka, ko sem se zavedala, da imam lahko kontrolo nad svojimi mislimi, se trudim na vsak način ta nadzor obdržati. Ni lahko, priznam. Nadzorujem lahko samo svoje misli, samo svoj odziv na zunanje dogodke, nad dogajanjem okoli mene pa nimam nobenega nadzora. Včasih mi uspe, včasih me pa to sesuje. (se nadaljuje)
Zarja Jana št. 46, 16.11.2021
