Svoja najzgodnejša otroška leta je preživela v rudarski koloniji v Zagorju. Vse naokrog rudarji in rudarske družine. Vsako jesen kupi premoga pred stanovanji, ki jih je bilo treba pospraviti v kurilnice za ogrevanje v hladnih mesecih. To so njeni najzgodnejši spomini. Iz babičine »kuolmkište« je izmaknila kose premoga, da se je z njim igrala. Še danes se spominja vonja po zažganem premogu. A ta zgodba je že skoraj pozabljena, nikakor pa ne kamnina, stara dvajset milijonov let, ki je v Marjetinih rokah znova zaživela povsem drugače.
Vse se je postavilo na svoje mesto. Oblikovalko, ki danes živi na Izlakah, so od nekdaj privlačili naravni materiali. Tako je recimo v svojih dvajsetih letih, ko je veliko potovala, v Burmi pomagala graditi otroška igrišča iz recikliranih materialov. »Ker je tam toliko časa državljanska vojna, so se otroci igrali s kamni, kot da so bombe, namesto da bi se brezskrbno igrali na igralih. Prostovoljci smo jim zato z domačini postavili igrala, tako da smo materiale ponovno uporabili. Kot prostovoljec vidiš, kako je, če nekaj delaš z dobrim namenom, potem si želiš, da bi vsako tvoje delo imelo neki smisel in namen. Izdelavi nakita, ki je zelo komercialne narave, sem tako želela dodati zgodbo, ki jo lahko širim naprej.« S premogom se je tako vse postavilo na svoje mesto. Najprej jo je pritegnilo ustvarjanje nakita iz žice. Ko ga je nekoč prodajala v Trbovljah, ji je nekdo dejal, da naj ga pokliče, ko bo imela kaj iz premoga. V trenutku je vedela, do je to tisto, kar želi početi, da je našla svoje poslanstvo. Ideja se ji je zdela tako neverjetna in tako dobra, da je o njej razmišljala dan in noč, še spati ni mogla. In začelo se je raziskovanje kamnine. »Kot nekdanja turistična vodnica dobro poznam Zasavje, saj sem turistom razlagala tukajšnjo zgodbo. Na tem mestu sta bila nekoč velik pragozd in močvirje. Ko so drevesa zaključila svojo pot, so popadala v vodo in tam okamnela. Milijoni let so bili potrebni, da smo ga odkrili. Zadnjih dvesto let je igral pomembno vlogo kot gorivo, v prihodnost pa gre v bolj ekološki zgodbi. V preteklosti so ga med drugim uporabljali tudi za zdravljenje. Že Janez Vajkard Valvasor je opisoval, kako so ga uporabljali za zdravljenje živine, rudarji pa so premogov prah uporabljali namesto zobne paste.«
Spoznavanje s premogom. Prvi premog je dobila iz premogovnika, vendar ker je ta zdaj v zapiranju, ga tam ni več mogoče dobiti. »Ko sem že delala nakit, je nekoč prišel k meni neki moški in rekel: 'Ti si tista s kuolmom, povem ti, kje ga lahko najdeš!' Peljal me je v gozd, kjer so še vedno nahajališča premoga, tako imenovani prosti kopi, in ga lahko ročno nabereš. V bistvu je vsa Slovenija prepredena s premogom, samo vedeti je treba, kje in kako ga iskati,« pravi. Nekateri gredo v gozd po gobe, Marjeta pa po premog, se smeji. Dostikrat ji kose prinesejo tudi ljudje, ki vedo, s čim se ukvarja. Sprva se je morala z njim dobro spoznati. Njegovo »vedenje« je preverjala na različne načine – v zamrzovalniku, na radiatorju, pod vodo. »Še vedno je živa stvar, ima lastnosti lesa in kamna, razteza se ter krči. Raziskovala sem tudi, ali je kdaj kdo v zgodovini že izdeloval kaj iz premoga, in ugotovila, da so ga obdelovali že stari Kitajci in Rimljani, vendar se ni nič ohranilo, ker niso imeli zaščitnih sredstev, kot jih imamo danes. Pri svojem delu uporabljam ekološka zaščitna sredstva, tako da bo moj premog še dolgo ohranjen.« Za svoje izdelke porabi ves premog, od najmanjših koščkov do velikih grud. »Vsak košček ima svoj karakter in za vsakega iščem poseben kos nakita, kamor ga vdelam.«
Začela je z uhančki. »Je bilo kar zabavno, ko sem jih prvič predstavila v Zagorju. Po navadi je pri nas tako, da se moraš najprej uveljaviti povsod drugje, da te v Zasavju lažje sprejmejo, moji uhančki iz premoga pa so bili sprejeti na prvo žogo. Zasavci so moje prve in najhvaležnejše stranke.« Za uhani so prišle na vrsto zapestnice in verižice. »Ker je premog lahek, sem to lahko izkoristila pri prstanih, ker so zaradi te njegove lastnosti lahko večji. S premogom se lahko igramo tako, da izdelamo nenavaden nakit, ki ima svojo lastno energijo in zelo čistilno deluje na ljudi. Nekateri so si celo naročili večje kose, za boljšo energijo, ali je to res, nisem preverjala, toda če verjameš, verjetno deluje.« Nakit, ki ga izdeluje, je povsem drugačen od vsega, kar imamo na trgu. »Izhajam iz naravnih linij. Ljudje, ki niso navajeni črnega nakita, jih ta črni lesk vedno preseneti. Precej pogosto pa tudi vprašajo, ali se bodo umazali, če ga bodo prijeli v roke. Ne bodo se, saj je obdelan tako, da je zaščiten pred vodo in dotiki. Vsak kos premoga ima drugačne lastnosti in se drugače vede, zato je moje delo stalno raziskovanje premoga, ne vem, ali ga bom sploh kdaj do kraja naštudirala,« je navdušena, da je našla material, s katerim se tako zelo znajde.
Več v reviji Zarja Jana, 16.11.2021
