Mariborska pediatrinja Tina Božičnik, dvakrat tudi štajerska pediatrinja leta, ni več mariborska, pred nekaj meseci je svojo ordinacijo preselila v Ljubljano – in iz javnega zdravstva prestopila v zasebno – kar je v Mariboru povzročilo precejšnje razburjenje. Skoraj ni bilo lokalnega medija, ki se ne bi poklapano spraševal, zakaj jim je priljubljena otroška zdravnica pobegnila.
Nihče te ne more pripraviti. Pol leta pozneje je pa že čas za vprašanje, kako se obnese samostojna pot – predvsem pa, ali ima zdaj končno dovolj časa za svoje bolnike. »Pred časom mi je prijateljica, ki vodi zelo uspešno podjetje, rekla, da podjetništvo ni za vsakogar. Je podobno kot materinstvo, nihče te na to ne more pripraviti prav dobro, potrebuješ svojo izkušnjo, da veš, kako je,« odgovarja dr. Božičnikova. »Glede na to, da sem se res podala v podjetništvo, saj moja ambulanta ne dela na koncesijo in je popolnoma samoplačniška, sem spoznala veliko novega tudi po tej plati. Veliko je stvari, na katere pred tem niti ne pomisliš in postanejo del vsakdana. Tako hitro vidiš, kako pomembno je, da se razbremenjuješ in zaposliš ljudi, ki ti odvzamejo breme, ki ni del strokovnega delovanja, in se tako lažje osredotočiš samo na stroko in bolnike. Časa pa imam sedaj dovolj, čeprav so vsi pogovori z bolniki tako prijetni, da nam ga skoraj zmanjka, saj bi se lahko pogovarjali in pogovarjali.«
Celotna slika. Skrivnost njene priljubljenosti? »Verjetno to, da me iskreno zanima njihova zgodba, mnenje, celotna slika,« pravi. »Rada se pogovarjam. Rada si naredim celo sliko dogajanja doma in ne nazadnje celotno sliko bolnikovega 'telesa', kaj vse se dogaja, kaj opažajo. Po mojem ima mama zmeraj prav. Ona je ves dan z otrokom. Vse mame tudi zelo dobro poznamo sedmi čut, ki nas vodi. Takoj vemo, da se z otrokom nekaj dogaja. Zanima me, zakaj jo skrbi, od kod strah. Šele ko poznamo celo sliko tega, kako nekdo razmišlja in kaj se dogaja z njim, lahko razumemo in se povežemo s človekom. Tukaj se rodi empatija. Ko razumemo, kako drugi doživlja in vidi svet. Ko razumemo, zakaj ima reakcije, kakršne ima. Enako velja za naše otroke. Empatija, razumevanje tega, kako drugi doživlja in vidi svet, je ključ do povezave z otrokom in ljudmi. Druga stvar pa je verjetno, da obožujem otroke in da se mi zdi, poleg tega, da jih starši razumejo – tudi na tem področju jim velikokrat pomagam – pomembno, da se pri meni v ambulanti počutijo dobro, sprejeto in sproščeno. Da jih ni strah. Kadar mi kateri od njih prileze v naročje, je moj dan popoln.
Delam to, v kar verjamem, in na način, kot mislim, da je prav in kakor želim delati,« pojasnjuje zdravnica, ki se ukvarja tudi z masažo dojenčkov in svetovanjem staršem. »Del celovite obravnave je po mojem mnenju tudi to, da ponujamo te dodatne storitve na strokovni ravni. Želim svetovati staršem, jim pomagati na različne načine, predvsem pa jih opolnomočiti in obenem dati strokoven nasvet po meri bolnika. Moja želja je, da starši ne bi več potrebovali mrzličnega iskanja odgovorov po internetu, kjer odgovori marsikdaj povzročijo še večjo stisko in strah; da bi dobili preverjene, strokovne informacije iz prve roke, takrat, ko jih najbolj potrebujejo.«
Kako vzgojiti srečnega odraslega. Naloga pediatrov je spreminjati svet, je nekoč rekla. Kako? Takole: »Da pomagamo razumeti otroke, da pomagamo staršem postati najboljša verzija sebe, jih opolnomočimo, če je treba. Če pomagamo staršem razumeti otroke, se otrok čuti sprejetega, slišanega in uslišanega. Verjamem, da veliko ljudi, ki sedaj tole bere, ima ali je imelo občutek, da ga starši niso razumeli ali slišali. Koliko jeze in razočaranj bi bilo prihranjenih! Če vemo, kako vzgajati otroka, ki stoji pred nami v vsej svoji popolnosti in briljantnosti, ne pa da v glavah gojimo idejo o otroku, ki je velikokrat plod prepričanj drugih ljudi, bomo vzgojili srečnega in izpolnjenega odraslega, ki ve, kaj želi, zna postavljati meje, živi svoj potencial. Tak svet želim soustvarjati in verjamem, da nam je vsem pediatrom to skupno.«
Več v reviji Zarja Jana, št. 37, 14.9. 2021
