Njena zgodba se bere kot roman, kot scenarij za ameriški film. Pa ni pocukrana, temveč je huda zgodba, tragična, veliko težkega je izkusila. Smrt enajstletnega sina. Smrt komaj rojenega otroka. Smrt prvega moža. Smrt drugega moža. Njene diagnoze. Rak na želodcu. Operacije, obsevanja. Rak dojke. Operacije, obsevanja. Tumor v glavi. Benigen. Za zdaj miruje, ne raste. Pritiska pa na očesni živec.
Prvi mož. Rodila se je na Bregu pri Borovnici pred 84 leti, potem so živeli na Vrhniki, njena mama je bila Primorka in zato se ima za Primorko, Vipavko, tudi Katja. Mama in oče sta se imela rada, bila sta ljubeča starša, pri hiši je bilo pet otrok. Naredila je srednjo ekonomsko šolo, vmes je zanosila. Pri 18 letih je v internatu spoznala svojega prvega moža, Lada, in se poročila. Imela sta se rada. Bil je lep moški, a malce ljubosumen. Rodila je šest otrok, prvega pri osemnajstih, v četrtem letniku srednje ekonomske šole. Najprej sta imela pet fantkov, a je eden umrl pri porodu, zadnja, šesti otrok, je bila hčerka. Najstarejši sin Igor je dobil tumor na malih možganih in umrl, ko je bil star komaj 11 let. »Hodil je v peti razred, začelo ga je zanašati pri hoji, ugotovili so, da ima neoperativni tumor na malih možganih, ni mu bilo pomoči, poskušali smo v Ameriki, Sovjetski zvezi. Umiral je tri mesece,« se Katji zlomi glas. Še danes joče, kadar se spomni nanj. Ta spomin boli. Misli, da je zaradi smrti tega sina ter njenega raka na želodcu in na dojki, ker je vseskozi trepetal za njeno zdravje, umrl tudi njen mož, star komaj 59 let, ona jih je imela 55. Zadela ga je kap, drugič do smrti. Umrl je v njenem naročju, v reševalnem vozilu na poti v bolnišnico.
Katja je preživela oba raka. Izrezali so ji želodec in dvanajstnik, speljali cevko direktno iz požiralnika v črevesje, a ona se ne da. »Vse lahko jem, pijem, delam, živim čisto normalno, kot človek, ki ima vse organe. Odrezali so mi dojko, niso mi je nadomestili z novo, imam silikonsko nalepko. A o vsem tem odkrito govorim, nič ne skrivam. Zelo sem močna, znam pozabiti na vse hudo, a nisem bila vedno takšna. Zelo sem bila odvisna od svojega prvega moža, delala sem na banki, a sem po rojstvu prvega otroka ostala doma, veliko sem dala skozi. Ko si bolan, je zelo pomembna podpora tvojih bližnjih, zanje se potrudiš in preživiš. Ko so mi operirali želodec, sem želela umreti, tako hudo je bilo. A sem še vedno tukaj. Bila sem predana družini, otrokom, svojemu možu. Iz oči sem jim brala želje. To počnem še danes.«
Drugi mož. Sama je bila sedem let. »Venela sem od žalosti,« pravi. Ni iskala drugega moškega, a ji je prišel na pot. Marjan. Bil je dve leti mlajši od nje. Poročila sta se. Spet je imela srečo. Bil je dober, iz prejšnjega zakona ni imel otrok, a so ga vzljubili njeni otroci. Živeli so skupaj. Preselila sta se iz Reteč na Piškovco pri Bledu, v prelepo kmečko hišo. Napisal ji je čudovite pesmi, sonetni venec. Zaprosil jo je za roko. Potem je živela s hčerko in drugim možem Marjanom v tej hiši pri Bledu. Marjanu so odkrili raka na pljučih. Na Golniku je umrl po treh tednih. Star je bil 76 let. Na pogrebu mu je Katjin sin izrekel poslednje slovo in mu povedal, kako radi so ga imeli, potem se je zlomil in zajokal.
Več v Zarji Jani št.36 (7.9.2021).
