Ta zapis je Maruša Oblak, gledališka in filmska igralka, pedagoginja dramske igre in dobitnica Severjeve nagrade, sicer pa članica Mladinskega gledališča, junija letos delila na družbenem omrežju. Svetovljanka, ki je nekaj let delovala tudi v Avstriji, Italiji in Švici, je 22. junija 2016, pri petdesetih, po štirih letih birokratskih zapletov, postala mama takrat dveletni siroti Ajušri Rai. »Njenemu imenu Ajušri sem dodala še ime Rai, ker označuje njeno raso. Kličemo pa jo Aju, ker se je tako poimenovala sama.« Aju, pove Maruša, so kot novorojenko našli pred vrati ene od zdravstvenih ustanov. Ko sta se Aju in Maruša 7. junija 2016 prvič srečali, je bila deklica zaostala v razvoju, dehidrirana, komaj je znala hoditi, povedati je znala le približno deset besed. Imela je tudi kronično alergijo in astmo, prebolela je dve pljučnici. Danes je Aju zdrava in srečna deklica.
Za posvojitev ste se odločili kot samska ženska.
Bila sem poročena, a debate o posvojitvi je moj bivši mož vedno takoj ustavil. Minilo je nekaj let, oba sva se postopoma spreminjala, razlike so bile vedno večje in potem sem se nekega dne odločila, da bom raje sledila svoji želji postati mama in pomagati nekemu nebogljenemu bitju brez možnosti. Zdelo se mi je krivično od narave, da prav jaz, ki imam srečo, da imam vse, kar si zaželim, ne morem biti mama. Ker sem močna, sem verjela, da bom z lahkoto zmogla pod perutničko vzeti tudi otroka.
Pot do Aju je bila kar dolga. Začeli ste na Centru za socialno delo. Kaj so vam svetovali?
Povedali so mi, da imajo v Sloveniji prednost za posvojitev pari. Sem pa pri njih izpeljala cel postopek, od pridobitve potrdila, da sem primerna kandidatka za posvojitev, in vseh potrebnih odločb. Potem so mi zaželeli samo še veliko sreče in me usmerili v tujino.
Štiri leta, z eno stranpotjo v Kolumbijo, je trajala vaša pot posvojitve.
Če otroka želiš posvojitvi kot samska ženska, imaš na voljo zelo malo možnosti. Ni veliko držav, ki samskim ženskam sploh dovolijo posvojitev, in še te so omejene na starostno razliko med mamo in otrokom. Ko sem se odločila za posvojitev, bi s svojimi 46 leti otroka lahko posvojila v nekaterih afriških državah, na Filipinih, v Kolumbiji in Nepalu. Na Filipinih bi morala dokazati še svojo versko pripadnost in predložiti potrdilo o opravljenih katoliških zakramentih, ki pa jih nisem imela. V Afriko si nisem upala iti sama, tako da sta ostali le še Kolumbija in Nepal. Odločila sem se za Kolumbijo, ker sem jo poznala preko Mladinskega gledališča, saj smo tam pogosto gostovali, tam sem tudi poučevala in vodila tečaje z mladimi igralci. Ena od teh mladih igralk mi je preko očeta, ki je zdravnik v Bogoti, pomagala, da sem prišla do nun v Santa Marti, ki so vodile sirotišnico. Ko sem ravno vložila prošnjo za posvojitev, so spremenili zakon, po katerem je največja starostna razlika med mamo in otrokom lahko največ 40 let. Ker sem želela otroka, ki ne bo starejši od treh let – le tako mlad otrok ima po mojem mnenju dobro osnovo, da se nauči jezika in se lahko vključi v novo okolje – sem bila za posvojitev prestara.
Na posvojitev v Kolumbiji ste se zelo dobro pripravili, celo špansko ste se naučili govoriti. Potem ste bili po letu dni spet na začetku.
Neka Avstrijka, ki sem jo spoznala, mi je svetovala, naj poskusim še v Nepalu. Pisala sem našemu konzulu, ta pa me je usmeril na veleposlanika v Indiji, ki me je povezal s Slovenko, ki je že bila v procesu posvojitve. Začeli sva si dopisovati, gospa mi je posredovala tudi kontakt svojega odvetnika za posvojitve. Z možem, sicer Avstrijcem, sta bila prvi par iz Slovenije, ki je posvojil deklico iz Nepala. Jaz sem bila druga. Danes je v Sloveniji pet posvojenih deklic iz Nepala.
Ko je že vse kazalo, da boste hitro prišli do otroka, se je v Nepalu zgodil potres. Posvojitev se je zavlekla še za eno leto. So vam pa zato leta 2015 polepšali novoletne praznike.
Res je. (smeh) Decembra so mi sporočili, da so mi dodelili otroka. Prejela sem majhno Ajušrino fotografijo in dopis, v katerem je med drugim pisalo, da ima deklica težave s pljuči, in vprašanje, ali me posvojitev kljub temu zanima. Petega januarja so na mizi že imeli moj odgovor, da se s posvojitvijo strinjam. Potem se je spet začelo zatikati. Ker se več mesecev ni zgodilo nič, sem se nazadnje odločila, da sama odpotujem v Nepal. Petega junija sem priletela v Katmandu, dva dni pozneje sem prvič videla Ajušri. Naslednji dan sva se z odvetnikom odpeljala na ministrstvo za ženske, otroke in socialno blaginjo, kjer sem dobila uradno potrdilo, da so mi Ajušri dodelili v posvojitev in da se lahko začneva spoznavati. Tri tedne sem se vsako jutro pripeljala v sirotišnico in čez dan ostajala tam.
Več v reviji Zarja Jana, št. 32, 10.8. 2021
