Trpljenje prinaša osvoboditev

»Prvič sem se kot pooblaščenka preizkusila leta 2015 v oddaji Dobro jutro, ko me je urednik oddaje Rok Smolej prosil, da bi v sklopu oddaje v Postojnski jami poročila čudovit par. Na upravni enoti so mi izdali dovoljenje za to in z veliko mero ljubezni ter spoštovanja sem se lotila tega izziva. Poročila sem še štiri pare, ki so me po tistem povabili na svojo poroko. Zatem sem se posvečala drugim stvarem, do letošnjega januarja, ko smo s Sašo Lendero, njenim Mihom, Jasno Kuljaj in drugimi odpotovali v Budimpešto na snemanje šova Kdo si ti. Saše in Mihe od prej nisem poznala. Vedela sem za njune uspešnice, hece okoli njenega povečanja prsi, od nekdaj se mi je zdela lepa. Ko pa smo se usedli v kombi in se odpeljali na Madžarsko, se mi je začela odkrivati. Bila sem ganjena, kako mi je življenje sredi korone, mrzlega januarja, prineslo tako krasno darilo, kot je Saša. Sprva je bila nekoliko zadržana, vendar prijazna, spoštljiva, brez predsodkov in ljubosumja. Malo sem se izogibala pogovoru o glasbi, ki jo ustvarjata z Miho. Odkrito mi je rekla, morda ti ne poslušaš moje glasbe, a jaz resnično rada pojem. Ko sem slišala, kaj vse z Miho pišeta za nemški trg, kako uspešna, iskrena in predana sta, mi je stopila srce. Kdor je tako predan svojemu delu, ne more delovati slabo. Šla sem skozi svoje predsodke do glasbe, katera je dobra in katera ne. Saša pa se mi je razkrila tudi kot skromna ženska, ki zna kuhati, frizirati, je priročna in zabavna. Začutila sem, kako krasen par sta. Svoje besede tudi živita. Zelo sta povezana, brez zamer in prav nič narejena. Za povrh pa je on toliko mlajši od nje! Dobila sem potrditev, da je takšna čista ljubezen mogoča, da je Saša najsvetlejša zvezda od naših zvezd. Vesela sem, da nas je življenje povezalo in sem ju nazadnje lahko poročila,« pravi Zvezdana.

Javna prisega vsemu svetu

Poroka je poseben trenutek v življenju ljudi. Fino je, da je duhovit, malce hudomušen, s pridihom resnosti, pa tudi slovesnosti. »Sama poroke ne dojemam samo kot obljubo enega drugemu, temveč tudi kot javno prisego vsemu svetu. Ni nujna za srečno ljubezen ali karkoli, vendar če se že odločiš zanjo, je to prisega, ki je ne boš kar tako prelomil. Ima simbolno sporočilo za trenutke, ko ti bo težko, da se spomniš ljubezni in vzhičenosti, ko si glasno in odločno dejal ja.« Seveda nas je zelo zanimalo, kakšna je bila njena poroka.

»Imela sem srečo, da sem se poročila iz velike ljubezni. To se je zgodilo nekega marčnega dne leta 1990. Bila sem noseča in bolj kot moja je bila moževa ideja, da se morava poročiti. Ker nisva imela denarja za poroko, sva povabila le malo ljudi, komaj deset. Lase sem imela pobarvane na rdeče, obula sem si rdeče čevlje. To se mi je takrat zdelo fino. Poroka je bila zame zaveza, resna obveza, da se potrudim. Skozi življenje pa sem ugotovila, da je težko biti zvest svojim prisegam in da utegne biti zvestoba velika učiteljica. V zakon sem prišla s starejšim sinom, rodila sta se še dva. Od prvega dne sem se zavedala, da bo treba veliko delati. Imela sem srečo, da sem se poročila iz velike ljubezni. Astrološke napovedi in analize pravijo, da sva z možem ustvarjena drug za drugega, a še zdaleč nisem bila pripravljena na neke stvari v realnosti,« pove in doda, da je bil njen mož tudi njen največji učitelj v življenju.

Vztrajala je iz strahu pred ločitvijo

»V mojem zakonu se je izkazalo, kako strašno se bojim ločitve. Za nobeno ceno se ne bi razšla, ker sem se bala biti sama. Morala sem se spopasti s svojimi najglobljimi strahovi, kar nikakor ni dobro za  zakon. Prav tako za zvezo ni dobro, da se počutiš živega edino v dvojini. V dvojini moraš biti vedno sposoben živeti tudi sam. Jaz to dolgo nisem bila. Imela sva težka obdobja, ko se mi je zdelo, da bom kar umrla od vsega hudega. Ni se bilo lahko dokopati do vseh znanj, se naučiti imeti rad sebe. Kolikokrat sem imela kovček v rokah in govorila, pa gremo narazen. Vendar mi življenje ni dovolilo, da bi šla narazen. V vseh teh letih so otroci odrasli, jaz pa sem postala odprta in jasna. Življenje je razčistilo, zdaj se lahko pogovarjamo iz izkušenj. Moj mož pa je definitivno človek, ki ga bom imela rada vse življenje,« je iskrena. Spominja se trenutkov medsebojnega brušenja, ko je on delal cele dneve in se trudil za blagostanje družine, ona pa si je želela skupnih kosil in druženj. Dva zrela človeka bi se dogovorila, saj so to vendar malenkosti, onadva se nista mogla. Nista se mogla dogovoriti, kateri bo pripravil in pospravil mizo za tista kosila. Pa je vseeno vztrajala, kar se je skozi čas izkazalo kot dobra naložba za družino. Zdaj bi to delala drugače, ne bi več »težila«... Bolelo jo je tudi, kako je njen mož gledal nanjo in na njen poklic. Vsako njegovo pripombo ali kritiko je vzela smrtno resno. Prišla sta do trenutka, ko nič več ni bilo dobro. »Zdaj vem, da je bil to moj problem. Če bi bila samozavestna in bi se imela rada, bi s tem opravila drugače. Nekaj je bilo tudi v tem, da sem bila vsepovsod sprejeta in poznana, mož pa me je rad pokritiziral, kako se obnašam v družbi. Želel si je, da bi me imeli vsi radi, kar pa seveda ni možno. Trudila sem se biti popolna, kar pa na žalost – ali na srečo – nisem bila, ker je to tako ali tako nemogoče. Zdaj si tega niti ne želim več. Tako so se nama dogajali krati stiki. Obenem sva gradila hišo, to je bilo veliko finančno, pa tudi čustveno breme, veliko odpovedovanja in garanja. Čudim se, kako sva vse to zmogla. Spoznala sem, da sva velika in sposobna človeka. Koliko truda je šlo v to naše gnezdo. Kaj vse je potrebno, da narediš tako gnezdo, tako toplino, najina hiša je spomenik najini ljubezni, najin Tadž Mahal,« pravi.

Iskreno o prevari

Še posebej ji je bilo težko, ko je ugotovila, da v njunem zakonu ni edina. 

Več v reviji Zarja Jana, št. 27, 5.7. 2021