Dom, ki ga vodi, je javni zavod ter po številu stanovalcev (več kot 800) in enot (štiri) največji javni socialnovarstveni zavod v Sloveniji. Pred tremi leti ga je organizacija EAN (European Ageing Network – Evropska mreža za staranje) razglasila za najboljšega v Evropi, Marku Slaviču pa je leta 2017 Borut Pahor, predsednik države, za njegovo inovatorsko delo s starejšimi podelil jabolko navdiha.
Zakaj je Evropska mreža za staranje prav vaš dom izbrala za najboljši v EU?
Priznanje, ki se mu uradno reče the best facility in Europe 2018, smo prejeli na finalnem izboru med štirimi domovi iz Nizozemske, Francije, Italije in Slovenije. Zmagali smo zato, ker smo za svoje stanovalce našli pot nazaj v njihovo staro oziroma običajno življenje. Pogosto smo z njimi tudi zaposleni zapustili naš zavod, denimo ko smo na rock koncertu na velikem parkirišču prepevali na prostem pred večtisočglavo množico navdušenih mešanih generacij, ki so z začudenjem zrle v srečne obraze naših stanovalcev. To si štejemo za največji uspeh. Hkrati smo posneli celovečerni film, s stanovalci obiskovali nogometne tekme, tudi v tujini, razvijali prostovoljstvo itd. Smo ekipa, ki si prizadeva izboljšati življenje tistih, ki so se odločili starejša leta preživeti pri nas.
Slišala sem, da pri domskih dejavnosti uporabljate slogan Za kanček več. Kaj to pomeni?
Geslo Za kanček več je namenjeno nam, ki delamo s starejšimi. Zelo se trudimo, da smo do vseh, ki pri nas stanujejo, dostojanstveni, prijazni, strokovni in spoštljivi. To pomeni tudi prijazen pogled, nasmeh, da znamo objeti in stisniti sočloveka k sebi. Zdaj, ko je razsajala korona, tega nismo smeli početi in smo zaradi tega vsi trpeli. No, če sem pošten, naši stanovalci, ki so bili prikrajšani še za obiske svojcev in prijateljev, še veliko bolj. Za kanček več ne prinese več dela, temveč zgolj več empatije in prijaznosti. Sploh pa se zavedamo, da vsak stanovalec težko prenese selitev v dom, v tuje okolje. Zato moramo biti na začetku še posebej razumevajoči.
Tudi vi ugotavljate, da postajajo domovi starejših negovalne bolnišnice, saj ima kar okoli 80 odstotkov stanovalcev tako hude zdravstvene težave, da mnogi ne morejo več vstati in hoditi.
Pri nas imamo le 17 odstotkov relativno zdravih oziroma samostojnih stanovalcev. Enak odstotek stanovalcev potrebuje pomoč pri umivanju in oblačenju, malo manj kot polovica jih je na negovalnih oddelkih, 20 odstotkov pa jih ima demenco. Lahko rečem, da prihaja v zadnjem času tudi v naš dom vse več ljudi, ki ne morejo več skrbeti zase. Torej smo vse manj socialni zavodi in vse bolj zdravstvene ustanove.
Torej je med stanovalci doma, ki ga vodite, veliko takšnih, ki se vaših prireditev ne morejo udeleževati. Kako poskrbite zanje?
Včasih nam res kdo reče, da naredimo premalo za tiste, ki ležijo v posteljah in se ne morejo udeleževati naših prireditev. A vendarle tudi zanje pripravljamo dejavnosti. Te so seveda drugačne in v manjšem obsegu. Žal nismo čarovniki, čeprav bi si najbolj želeli, da bi stanovalcem znali pričarati nazaj vsaj del mladostne energije in moči. Stanovalci na invalidskih vozičkih, na primer, niso prikrajšani, saj jih odpeljemo na prireditve v domu in seveda tudi na koncerte v parku.
Ali sedaj, ko covid popušča in je večina stanovalcev ter zaposlenih cepljena, spet pripravljate dogodke?
Počasi se stanje normalizira. Zato skušamo najti denar, da bomo stanovalce spet vozili s kočijami, starodobnimi avtomobili, jih peljali na baletne in druge kulturne predstave, na športne tekme in tudi v nebo bodo spet lahko poleteli z balonom.
Se tudi vi srečujete s pomanjkanjem kadra, preobremenjenimi zaposlenimi, ki so premalo plačani?
Da. Naši ljudje so izčrpani že pri opravljanju osnovne dejavnosti in zagotavljanju osnovnih standardov zdravstvene nege in oskrbe. Že pri osnovnih dejavnostih! Še posebno hudo je bilo med korono, ko bi potrebovali več kadra, pa smo ga imeli veliko manj.
Več v reviji Zarja Jana, št. 26, 29.6. 2021
