Vtihotapim se na vajo v Špas teatru, Jaša in Gorka se s Kamenkom dogovarjata, kako bi neki prizor pri frizerju najbolj »vžgal«. Jaša predlaga nekaj režijskih prijemov, ki vključujejo tudi visoko, postavno mlado pevko Evo Boto, ta se takoj prismeje iz ozadja ter s svojo višino pošteno prekaša Jašo in Gorko. Vsi trije planejo v nebrzdan smeh, Kamenko pa ne ve točno, kaj je hotel režiser Jaša s tem prizorom »povedati«. 

Koncertna komedija, kaj je to? Jaša in Gorka vadita naprej, Evi se mudi, zato najprej zaslišim njo. »Seveda sem bila takoj za,« navdušeno pripoveduje, kako so jo iz Špas teatra poklicali za sodelovanje, »sploh ker (zame) prvič kombiniramo igralsko zasedbo z glasbeno. To bo prva koncertna komedija v Sloveniji in kombinacija na odru bo res perfektna. Ko sem slišala besedilo, sem vprašala, ali govori o meni,« pomežikne. »Najdem se v prav vseh prizorih. Naša glasba se lepo povezuje s tekstom, prilagodili smo jo predstavi, ki se mi zdi zabavna, in komaj čakam, da se bomo družili po vsej Sloveniji. Tako gledališki kot glasbeni oder smo pošteno pogrešali, sedem mesecev smo bili doma in zato se še bolj veselim. Danes sem bila prvič na vaji; komedija govori o stvareh, ki se nam dogajajo v vsakdanjem življenju. Gorko in Jašo spremljam že od prej, Gorko iz oddaje Zvezde plešejo in Jašo iz Naše male klinike, a nikoli ju nisem videla v živo. Res sta dobra kombinacija!«

Moški se radi prepustimo. Kamenko je napisal štiri prizore iz življenja zakonskega para. En je iz njegove knjige Žena ima vedno prav, tri je napisal na novo. »Poskusil sem ju narediti vsaj malo enakopravna, ta dva zakonca. A moški se res radi prepustimo. Nekako nismo narejeni tako, da imamo prav. Prija nam, da nas nekdo vodi. Pustimo si malo ukazovati.« Se moški kje po njegovem ne pustijo voditi? »Kadar delamo v garaži, se že ne pustimo, kadar vozimo avto, tudi ne, tam imamo nadzor,« ima pripravljen odgovor. Kako on vidi življenje v dvoje? »Živeti v dvoje je kot ples, včasih si z ženo stopiva na noge, včasih boli, ampak je lepo. Midva sva celota, preživiva največ časa skupaj. Pisal sem iz osebnih izkušenj ali izkušenj prijateljev, ki sem jih ponotranjil. To ne pomeni, da sva midva z Alenko (Kesar, njegovo ženo, op. a.) takšna, ampak da sem našel takšne pare v najini družbi, bližini. Sicer pa se mi zdi, da smo vsi pari postali nekakšni piarovci. Pazimo na besede in dejanja, čeprav v nas vre. Moji starši so se prepirali in čez dve minuti je bilo vse v redu. Mi pa se nekaj zadržujemo in potem izbruhnemo ob nepravem času.«

Par na odru, Gorka in Jaša, si izmenjujeta krilatice, drug drugemu se smejita. Med njima vre besedna vojna. Enkrat ona zbada njega, drugič on njo. Enkrat popusti on, drugič ona.  S Kamenkom sediva v dvorani in poslušava. »Nikogar od njiju nisem želel postaviti v ospredje, skupaj rešujeta situacije, sta si v oporo, svet je okrog njiju, onadva pa malo plešeta drug okrog drugega. Na primer njun odnos do obiskov – na obisku sta fina, šele potem si povesta, kako grozno je bilo.«

Najboljši avtor je mrtev avtor. Kamenko je prišel na to vajo samo zaradi nas, sicer se drži malo stran. Zakaj? Ker mu je Jaša rekel, da je najboljši avtor mrtev avtor, torej se ne vtika v delo režiserja in igralcev. In Kamenko skuša to upoštevati. Čeprav, ker je bil že tukaj, sta ga Jaša in Gorka kar nekajkrat vprašala za mnenje in ga je povedal. Če se mu je zdelo, da je kakšna stvar na odru nepotrebna, je bil kar neposreden. »Prvič v resnici slišim, kaj sem napisal, in vidim, da igralci igrajo moj tekst. To je noro! Ne morem verjeti, kako mi je to uspelo! Gledališče obožujem, v Londonu sem hodil na West End gledat najboljše predstave. Privlači me vrhunskost v gledališču, v Mariboru sem živel v času Pandurja, obožujem opero.« Kako pa je pisati duhovit tekst in ga potem preizkusiti v praksi – kaj pa če se drugim ne bo zdel duhovit? »Zaradi tega sem res ves čas na robu infarkta. Ko ju gledam, kako igrata, hkrati opazujem obraze glasbenikov na odru in upam, da se bodo smejali mojim 'zabavnim prizorom'.

Več v reviji Zarja Jana št. 25, (22.6.2021).