Bruno, stari ste komaj 21 let, pa ste se prijavili v MasterChefa, ni to malo zgodaj?
Šov spremljam že nekaj let, ko sem bil še mlajši, sem gledal tekmovalce in zmagovalce z velikimi očmi. Lani je bilo slučajno tako, da se je vse poklopilo, študij, treningi atletike, ni bilo izpitov, tekem, tako sem si tekmovanje lahko privoščil. Mislil sem, da bom res šel kakšno leto pozneje, a se je pač lani oziroma letos pokazala prava priložnost. V tretji sezoni šova sem, na primer, občudoval zmagovalca Elvisa, ki je bil tudi atlet, poznal sem ga z atletskih stez, zdaj sem pa jaz tisti, po katerem se morda drugi zgledujejo. (smeh) Nisem si mislil, da bom prišel do tega naslova, vsaj ne pri teh letih. Mladi so očitno res največji navijači tega šova, ko še niso vedeli, da sem zmagal, so me cukali za rokav in se želeli fotografirati z mano. To mi veliko pomeni, rajši imam tiste, ki pridejo k meni, se želijo kaj pogovoriti, kot tiste, ki mi namenjajo samo poglede. Kakšen gospod mi seže v roko in reče: »Ej, mali, vsa čast, dober si!« Vsi prepoznajo in priznajo moje znanje, moj trud.
Že pred vstopom v šov ste se ukvarjali s pripravo hrane in objavljali fotografije na spletu.
No, nisem se dejansko ukvarjal s tem, ampak sem imel na Instagramu svoj račun »dbroonch«, in tam sem ves čas objavljal fotografije, med karanteno tudi videe in recepte, tam sem delil svoje kuhanje. Zdaj pa bom to nadgradil v razne dogodke, večerje ...
Od kod ta ljubezen do pripravljanja jedi?
Ta pa res izvira iz mene samega, uživam, kadar kuham, pa v tem, da ljudem nekaj dam, nekaj, o čemer bodo razmišljali. Hrana je zame način izražanja.
Da bodo razmišljali o čem?
O hrani. Dobro pripravljena hrana ti da misliti. Najprej mora biti seveda okusna, ti pa potem začneš razmišljati: Hm, kaj pa je tole? Ne prepoznaš okusa, od nekod ti je znan, a ne veš natančno, ker ga v tej jedi nisi pričakoval. V tem najbolj uživam. Da presenečam ljudi z okusi, s sestavinami. Z nenavadnimi kombinacijami okusov.
Kaj na primer skombinirate?
Na primer sladico iz zelenjave. Ali to, da vkomponiraš sladke okuse v slane jedi. Da daš sadje v glavno jed. Greš izven okvirjev.
Kaj pa kakšna kombinacija dveh, treh komponent, ki jih morda nihče drug ne bi uporabil?
Krožnik, s katerim sem prišel med prvih pet, na njem sem skombiniral svinjska lička, kefir in ribez. Dvomim, da bi veliko ljudi prišlo do te kombinacije, a ko sem sam preizkusil vse to troje skupaj, mi je v ustih naredilo eksplozijo »uau«. To je bil dokaz, kakšno je moje kuhanje. Da rad tvegam in uporabljam nenavadne, čisto drugačne kombinacije.
Se kdo pri vas doma ukvarja s takšnim inovativnim kuhanjem?
Sploh ne! Doma smo jedli samo zato, da nismo bili lačni. (smeh) Potem sem se jaz začel ukvarjati s tem, že od malega mi je všeč kuhanje, pri osmih letih sem bil na kuharskem tečaju pri Urošu Štefelinu, pri enajstih, dvanajstih sem si izmišljeval svoje recepte ... Začenjal sem počasi, v srednji šoli pa sem popolnoma »noter padu«. Ves čas sem se učil. A MasterChef mi je pa res dal ogromno znanja. Skozi oddajo sem napredoval za svetlobna leta.
Starši so vam verjetno prepustili štedilnik in preprosto uživali v vaših jedeh?
Pri kuhanju so mi res dali proste roke. Sicer sem zasvinjal vso kuhinjo, a sem jo na koncu tudi pospravil, starši pa so bili večinoma samo zadovoljni, da so lahko dobro jedli. (smeh)
Kdo pa je bil vaš največji učitelj v MasterChefu?
Tam si ves čas v kuhanju. Nenehno sem delal, se učil, bral ... Ko sem izvedel za neko novo tehniko, sem jo takoj preizkusil. Vadil sem. Ko si zunaj MasterChefove hiše, se dogaja še kaj drugega, tu pa je bilo res vse in ves čas skoncentrirano samo na ustvarjanje jedi, preizkušanje novih receptov, tehnik ..., na to si bil stoodstotno osredotočen, zato smo tudi tako zelo napredovali. Vsako idejo sem lahko preizkusil, v hiši so bile tri kuhinje. Bral sem stare kuharske knjige, prinesel sem si jih v hišo, knjige moje babice. Kadar smo bili prosti, sem veliko kuhal. V hiši ni bilo takšnega tekmovalnega duha, da bi kaj skrivali drug pred drugim, ampak smo veselo pokušali jedi, ki smo jih ustvarjali. (nasmeh)
Več v reviji Zarja Jana, št. 25, 22.6. 2021
