Nika, kako se oblačimo Slovenke?
Popolnoma vseeno mi je, kako se oblačijo drugi, to nerada komentiram. Vsak ima pač svoj okus. Slovenke se oblačimo tako kot druge ženske, vsaka po svoje. Vi ste oblečeni popolnoma drugače kot jaz, vsaka v svojem stilu. Vsaka od naju ima svojo zgodbo. Težko bi rekla, da se oblačimo odlično ali pa zelo slabo. Nekatere imajo boljši okus, druge slabšega. Lahko pa rečem, da se v primerjavi s pred dvajsetimi leti oblačenje zagotovo spreminja na bolje. To pa zato, ker si ženske več upamo, bolj smo modno razgledane, poznamo znamke, stile, zakonitosti. Vemo, kaj ja in česa ne, več damo nase in za nekatere priložnosti smo se pripravljene obleči malce glamuroznejše. Kar presenečena sem, kako se je spremenila kultura oblačenja. Takrat, ko sem odhajala v London, je bila na bistveno nižji ravni, kot je danes. To je še zlasti veljalo pri moških.
Govorite v primerjavi z Londonom ali na splošno?
Na splošno, kot opazovalka z izostrenim okusom in občutkom za modo. Težko bi primerjala Slovenijo z Anglijo. Res pa je, da tudi tam niso vse ženske brezhibno oblečene. Tam je veliko katastrofalno oblečenih ljudi. Hkrati pa jih je tudi veliko zelo »stajliš«.
Vas zaboli, kadar vidite slabo oblečenega človeka?
Ne, tega v resnici še opazim ne. Zelo redko opazujem ljudi, kako so oblečeni, sploh pa jih ne ocenjujem na podlagi tega. O, moj bog, tega si ne bi nikoli dovolila. Ko se z modo ukvarjaš profesionalno, razumeš, da je njen čar ravno v tem, da se vsak oblači po svoje. Ne nazadnje gre le za tekstil. Za čevlje, ki si jih zvečer sezuješ, za šminko, ki si jo očistiš z obraza. Če ima ženska čudovito postavo, obraz in se oblači temu primerno, je to toliko lepše. Če pa tega ne počne, je to seveda njen problem. Odločila se je, da se bo tako predstavila svetu. Moram priznati, da me s profesionalnega vidika celo veliko bolj zanimajo tisti, ki so katastrofalno oblečeni, kot tisti brezhibni. »Brezhibni« ti ne dajo pravega navdiha, »katastrofalni« pa so fascinantni. Zato mi je všeč, če so ljudje drugačni, različni, nerada se grem modno policistko. Vsak ima svojo estetiko. Tudi jaz ne maram, da me drugi ocenjujejo, tako tudi jaz ne komentiram drugih.
Že od malega ste vpeti v modo, tako rekoč odraščali ste z njo.
Res je. Odraščala sem v krojaški delavnici. Moje prve podobe so bile krojaška lutka, modne revije, bale blaga, pomerjanje oblek, poziranje žensk pred ogledalom in predvsem neskončne debate o oblekah, stilu, tkaninah ... Zadnjič sem doma našla kasete. Imela sem komaj tri leta, pa sem z mamo že komentirala, kako so oblečene manekenke. Zato pravim, da te moda izbere, to je del tebe. To je način življenja; modo moraš živeti.
Pa ste tudi njena žrtev?
Ne, nisem. Ne oblečem se v nekaj samo zato, ker je v trendu. In ne nosim določenih znamk zato, da bi dokazovala status. Na modo gledam kot na način izražanja. Rada se poigravam, rada se igram z barvami, teksturami. Kot pravimo, »furam« svojo zgodbo.
Je bila pot do uveljavitve v tujini težka?
To sem vzela v zakup. V življenju ti ni nič podarjeno. Nisem imela »imena« preko staršev ali podobnih privilegijev. Med magisterijem v Angliji mi je profesorica povedala stavek, ki ga nikoli ne bom pozabila: Vsi najvidnejši predstavniki svetovne modne scene, od Anne Wintour naprej, izhajajo iz ruralnega okolja, zelo redki iz mestnega. Tudi jaz sem odraščala izven mesta, v Trzinu, obdana z njivami, živalmi ... Tako sem tudi jaz s seboj prinesla hrepenenje po estetiki, po svetu blišča. Vse otroštvo sem sanjala o glamurju, modnih podobah, lepih oblekah, kreacijah, make upu, kozmetiki. Sanjala sem o svetu, ki ga zdaj živim. Za to je bilo veliko odrekanja, neprespanih noči, a to me nikoli ni motilo. Da se povzpneš in si ustvariš ime, ne pride samo od sebe, moraš kar garati.
Koliko vas je korona ustavila ali usmerila na drugo pot?
Korona je bila zame prava katarza. V tem obdobju sem se imela zelo dobro. Že na začetku epidemije sem zbolela in prebolela covid. Vzela sem si čas zase, ker je bila takrat za to idealna priložnost. Posvetila sem se temu, da se umirim, spočijem, da začnem živeti življenjski stil, ki mi prija. Zdaj, na primer, hodim spat takrat, ko mi paše, in tudi vstajam takrat. Svojemu naravnemu ritmu pustim, da mi narekuje vsakdan. Prej tega nisem počela. Bila sem kot stroj, vpet v nenehno premikanje. Zdaj se znam ustaviti. Počistila sem pri odnosih in grem, na primer, na kavo samo z ljudmi, s katerimi zares želim preživeti čas. Pazim nase, na svoje telo, jem zdravo hrano, telovadim. To je bil pri meni velik preskok. In to mi bo ostalo. Še nikoli se nisem v svoji koži počutila boljše, kot se zdaj.
Ste nočna ptica?
(smeh) Dejansko postanem zaspana okrog treh zjutraj. Edino za oddajo Zadovoljna vstanem ob šestih zjutraj, sicer pa najraje ob devetih, pol desetih. In potem potrebujem kar nekaj časa, da se »zaženem«. Prvi dve uri se ne dotaknem telefona. To je zdrava navada, ki jo svetujem vsakomur, ki si jo lahko privošči. Takrat se zamišljeno potikam po stanovanju, srkam čaj, iščem navdih. Po dveh urah začnem delovati na polno in potem je akcija vse do konca. Nič me ne ustavi.
Več v reviji Zarja Jana št. 24 (15. 6. 2021).
