Ko sva se nazadnje pogovarjali, ste imeli pomisleke, ali se niste morda preveč razkrili. Nato pa sta spet prevladali ta vaša moč in odločnost, ki vas spremljata že vse življenje. Očitno so ljudje to iskrenost globoko začutili.
Še danes se mi včasih, ko preberem tisti intervju, zdi, da sem bila v kakšnih delih preveč odkrita. Ni mi pa žal, ker se mi zdi, da se lahko v moji zgodbi najde še kdo ter morda dobi inspiracijo in moč, da je vse mogoče, četudi je v tistem trenutku zelo hudo. Mislim, da je veliko ljudi s takimi zgodbami, kot je moja. Moraš si preprosto dovoliti, da greš naprej s pomočjo svoje notranje moči. Življenje je lahko lepo. Najbrž je res prevladala iskrenost moje zgodbe, ker sem jo povedala brez kančka olepševanja. Morda je ljudi spodbudila tudi moja povezava z zgodbo o grdem račku, ker se ljudje res lahko najdemo ter začutimo v teh zgodbah in prispodobah.
Nikoli niste dovolili, da bi drugi odločali o vaši usodi. Od kod je mogoče črpati takšno moč? Kaj bi svetovali drugim v podobni situaciji?
Ker sem bila že od malega tako drugačna, vedno nekakšen nebodigatreba, nezaželena, vedno je bilo nekaj »ne«, je to v meni vzbudilo tako pozitivno jezo. Rekla sem si, da si ne bom dovolila tega poslušati. Sem daleč od tega, da bi bila popolna, naredim milijon napak, ampak se učim. Ne dovolim si, da bi me te napake potolkle. Kdo ima pravico odločati o meni? Kdo drug mi lahko reče, da nisem v redu, razen mene? V življenju itak delamo napake in iz napak se učimo, in če se učimo, bogatimo sebe in smo bolj pristni, polni, bolj sočutni, zaradi tega smo lahko boljši ljudje. Ker si dovoliš narediti napako, to napako popraviš in se znaš opravičiti, tako tudi svojim otrokom pokažeš, da ni treba, da si nezmotljiv, ampak učljiv.
Kot otrok ste velikokrat slišali, da iz vas nič ne bo. Kaj bi svetovali najstnikom, ki se znajdejo v podobni situaciji?
Najprej bi jim rekla, da ne samo, da jih razumem, v kakšnem težkem položaju so, ampak da to vem, ker sem sama šla skozi ta obdobja. Poznamo dve skupini staršev. V prvi so zelo ambiciozni starši, ki ogromno zahtevajo od svojih otrok, v drugi pa tisti, ki se za svoje otroke sploh ne zanimajo. Otroci obojih pa so oropani otroštva. Otroci morajo okusiti pomen prijateljstva, smeh, igro, brezskrbno otroštvo. V čustvene in funkcionalno zrele osebnosti zrasejo le takrat, ko so bili deležni bližine mame in očeta. Če tega ni, se mnogokrat izkaže, da otroci ob ambicijah svojih staršev ne postanejo sposobni srečni posamezniki. Ob dolgotrajnih pritiskih ali zanemarjanju staršev se bo otrok naučil, da mora staršem v vsem ugoditi in narediti prav, da jih ne bo razočaral. Ob tem pa bo doživljal občutke krivde, sramu, jeze, kar se običajno v odrasli dobi pokaže v eni izmed čustvenih motenj. Jaz bi vsem najstnikom, mladostnikom povedala, da če jim je res hudo, naj si poiščejo pomoč, da to ni nič hudega. Če vidijo, da je v šoli dobra svetovalna služba, naj se obrnejo nanjo, pa čeprav samo za kratek pogovor. Ali pa naj poiščejo pomoč v mladinskih organizacijah in naj se izpovejo, ali pa psihosocialno pomoč. Drugo, kar je, pa naj si dovolijo biti to, kar so. Naj si to dovolijo, četudi so drugačni. Naj ne zapopadejo vseh besed staršev ali učiteljev, ki jim hočejo nekaj vsiliti. Naj poslušajo tudi sebe, če se bodo ustavili in se dovolili slišati, bodo ugotovili, kaj si res želijo. In če nikakor ne najdejo sobivanja s starši, naj se čim prej osamosvojijo in si sami krojijo svojo zgodbo življenja.
Kdo je najbolj pozitivno vplival na vas in vam stal ob strani?
Te so bile moje botre. Prva je bila tista, ki mi je pri devetih letih pomagala najti očeta. Druga je bila učiteljica, ki mi ni dala popravca, ampak me je spustila naprej, češ da itak nič ne bo iz mene. Izredno hvaležna sem gospe Darji Holec, ki je delala na Zvezi društev gluhih in naglušnih. V meni je videla potencial in me vzela pod okrilje. Sprva sem urejala arhiv, nato pa sem pomagala pri organizaciji svetovnega kongresa naglušnih, ki je potekal pri nas. Spomnim se, ko mi je rekla, da nisem ženska za k štedilniku, in me spodbudila k študiju pedagogike/andragogike. Med študijem sem imela izredno srečo, saj je vame verjela izr. prof. dr. Sabina Jelenc Krasovec, ta se je še posebej zavzemala za proučevanje marginaliziranih družbenih skupin, ranljivih in tistih, ki nimajo glasu, ter me pripeljala do Prešernove nagrade za diplomsko delo. In ne nazadnje, zelo pomembna ženska/botra v mojem življenju je direktorica Zavoda združenja tolmačev za slovenski znakovni jezik, gospa Jasna Bauman. Od nje sem se ogromno naučila. Bila je moja Učiteljica. In vse te ženske so mi dajale moč, da sem spoznala, da sem vredna.
S svojim delom simbolno predstavljate pogosto prezrto skupnost gluhih, mislite, da bo to priznanje tudi njim odprlo kakšna nova vrata?
To priznanje in prepoznavnost bosta s tem, kar delam, upam, odprla kakšna nova vrata. Smo namreč v postopku, da se znakovni jezik vpiše v ustavo. Največ, kar se za gluho skupnost v naši državi lahko naredi, je, da se ji prizna njen jezik, ki ga lahko potem uporablja na vseh ravneh življenja. Vemo, da je velik problem v izobraževanju. Imamo odličen zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika iz leta 2002, vse je jasno zapisano. Vendar, kar sem že večkrat omenila, ti, ki so odgovorni za izobraževanje, ministrstvo za šolstvo, pedagoška stroka, so najbolj zavirali pravico gluhih do izobraževanja v njim prilagojenih tehnikah. Gluhim niso priznali prisotnosti tolmača v izobraževanju. Stvar je šla tako daleč, da se je gluha študentka odločila tožiti fakulteto, ker ji niso omogočili spremljati študijskih obveznosti s prisotnostjo tolmača. Tožbo je dobila. To je bil precedens v naši državi. Žal je sodni proces trajal tako dolgo, da je študij končala brez tolmača, je pa naredila velik korak za druge bodoče gluhe študente. Najbolj skrb vzbujajoče je, da se kljub tej zmagi še danes branijo tolmačev. Gluhi se seveda lahko izobražujejo, tako da sedijo v prvih vrstah, berejo z ustnic in gledajo power point ter si doma pogledajo študijsko gradivo. Toda popolno branje z ustnic je mogoče samo v filmih. In če sta za gluhega študenta power point in pregled študijskega gradiva s strani profesorjev dovolj primerna, zakaj so potem študentje v predavalnicah z obvezno prisotnostjo? Tudi otroci v integraciji imajo veliko problemov, imajo tolmača, ampak ne vseskozi. Od pet do deset ur na teden. V času šolanja od doma se je zgodil paradoks. Kaj govorijo vsi strokovnjaki? Da otroci niso dobili dovolj znanja, da se po Zoomu ne morejo učiti, da je znanje upadlo, da otroci niso motivirani in imajo čustvene stiske ... Kaj pa gluhi otrok, ki to doživlja vse življenje? Zanj je pa dovolj, da mu tolmač odtolmači pet ur pouka? Urnik ima pa vsak dan pet ur ali več!
Se je stanje zaradi epidemije kaj spremenilo?
Spremenilo se je to, da so ti drugi, ki so vedno govorili, da je čisto v redu, če ima otrok samo nekaj ur tolmača, sprevideli, kako težko je otrokom, če ne spremljajo pouka v živo, če ni žive interakcije. Kar izpostavljajo kot problem za polnočutne otroke, vse življenje doživljajo gluhi otroci. In zdaj je politika naklonjena temu, da se jezik gluhih vpiše v ustavo. Ko bo to enkrat ustavna pravica, ne bo mogla nobena fakulteta, nobeno ministrstvo za šolstvo, nobena šola tem otrokom v izobraževalnem procesu odreči tolmača. Če govorimo o inkluziji, ima gluhi otrok pravico, da se izobražuje v svojem jeziku, in njegov jezik je znakovni, kar pomeni, da ima ob sebi tolmača, če je vključen v redno izobraževanje. Dovolili pa so nam tudi, da lahko tolmačimo brez mask. Znakovni jezik ni samo mahanje z rokami. Znakovni jezik je vizualni jezik. S prsti, z dlanmi, rokami, glavo, obrazom, lici, usti se pokaže sporočilo, ki ima pomen. Sicer pa upoštevamo vse predpise NIJZ, vse razkužujemo, imamo razdaljo, masko pa damo dol, da lahko gluha oseba zajame celoto in razume vsebino.
Katere pa so dobre zgodbe ljudi, ki ste jim pomagali in so se vas dotaknile?
To se bo morda slišalo, kot da se hvalim, ampak resnica je, da so zelo veseli, da lahko pridejo v mojo zasebno prakso psihosocialnega svetovanja. Zadnjič, ko sem imela predavanje, je bilo zelo lepo videti, ko so se odprli in si upali povedati, da imajo težave. Morate vedeti, da je gluha skupnost pravzaprav zelo majhna, v vsej Sloveniji je to približno tisoč ljudi. Vsi se med seboj poznajo. Ali so bili v zavodu skupaj ali živijo blizu ... Vsi vse vejo. Splet je prepočasen za širjenje njihovih novic. (smeh) Začeli so si dovoliti, da tudi sami povejo, da imajo težave. Tako so drug drugemu povedali tudi, da prihajajo k meni in se potem zelo dobro počutijo, ker prvič v življenju lahko dajo iz sebe, kar jih muči, ne da bi razmišljali, ali bodo razumljeni in ali bodo razumeli. To se mi je zdel velik korak. Duševno zdravje je bilo doslej tabu. Potem je fino videti, kako so mlade gluhe družine pravzaprav srečne, živijo polno življenje. Svoje gluhote ne vidijo kot oviro. Mladi so pogumni, si upajo, so drzni. Včasih so gluhi igrali žrtve, zdaj pa ne več, marsikaj si sami upajo narediti in pri tem tudi vztrajati.
Ste nekakšen most med slišečimi in gluhimi. Kaj lahko vsi skupaj naredimo, da se bomo bolje razumeli?
Predvsem moramo biti potrpežljivi in dovoliti gluhim, da uporabljajo svoj jezik, slovenski znakovni jezik, da se zavedamo, da so nam popolnoma enaki, le okvaro sluha imajo. Kljub velikemu hitenju si vzemimo čas drugi za druge.
Kako pa si vi vzamete čas zase? Za svojo dušo?
V mojih letih sem si dovolila vzeti čas zase tako, da dostikrat izklopim vse svoje elektronske naprave in se ne obremenjujem z njimi, čeprav sem velikokrat kregana, kje sem in zakaj sem nedosegljiva, da popoldne ležem, če mi to prija, da nisem tako stroga do sebe in si dovolim narediti napako, jo priznati in jo poskušam popraviti, da znam biti sama s sabo, sama sesti v kavarno in popiti kavico, da lahko grem sama v naravo, znam se pocrkljati, objeti. Kadar mi je hudo – pridejo trenutki, ko mi stvari sežejo do srca – si dovolim na zadevo pogledati z vseh zornih kotov, jo predelati in potem izpustiti. Dovolim si biti tudi glasna, jezna, ker ne želim biti popolna, ampak, kako bi rekla – še kar dobra. (smeh)
Zarja Jana, št. 13, 30.3. 2021
