Zelo širokega duha je, razgledana in izjemno duhovita, zato se je z njo vedno fino pogovarjati. Odlično tudi piše! Včasih nas preseneti s kakšno zabavno zgodbico iz svojega družinskega življenja. Na spodbude, naj piše še kaj več, pa se samo nasmehne, da raje šari po tujih besedilih. Sicer pa je že od nekdaj kazalo, da se bo v življenju ukvarjala s slovenskim jezikom. »Kar sem zapisala, je imelo rep in glavo in vsebino vmes,« pravi. Za svoje izdelke je dobila tudi nekaj nagrad. 

Jana? To pa ni kar tako. Na filozofsko fakulteto, smer slovenistika samostojno, se je vpisala, ker tam zagotovo ni bilo matematike, s katero v srednji šoli nista bili prijateljici. »V igri sta bili še zgodovina in teologija, a je pretehtala slovenščina, ki mi v nasprotju z matematiko ni nikoli povzročala težav, pa spise sem dobro pisala … Mi je bilo pa ves čas jasno, da pedagog ne bom, nisem za te stvari, kot se je zdaj dokončno izkristaliziralo med šolanjem na daljavo, zato sem izbrala nepedagoško smer.« Od zadnjega izpita do diplome je minilo kar nekaj let in takrat je počela vse mogoče, nič pa ni bilo povezano z jezikom. Potem pa se je, kot pravi, zresnila in začela iskati delo, primerno njeni izobrazbi. Prošnjo za službo je poslala na 78 naslovov – v uredništva raznoraznih časopisov, revij, založb … Dobila je natanko tri odgovore. V enem so se ji lepo zahvalili za ponudbo in obljubili, da jo zagotovo pokličejo, ko bodo potrebovali pomoč, pa je niso, drugi odgovor je bil z Dnevnika, kjer je potem tudi začela lektorirati, tretji pa je bil čez čas klic z Jane, ali bi prišla pisat preskus za lektorje, ker da potrebujejo pomoč. »Jana, sem si rekla, to pa ni kar tako, seveda sem poznala to revijo in strašno fino se mi je zdelo, da me kličejo od tam!«

Najprej lektorica na Lady. Sprejela jo je Janina lektorica Mija Vrečar. »Drobno, a izjemno energično bitje, dobričina, a stroga perfekcionistka pri delu. Izkazalo se je, da ne potrebujejo pomoči na Jani, temveč so potrebovali lektorico na Lady. Preizkus sem opravila, sicer je bil, se spomnim, prav po učiteljsko ves popisan z rdečim kemičnim svinčnikom, a očitno je Mija nekaj videla v meni in me vzela v uk. Dala mi je res veliko, znanja in izkušenj, strokovnih in življenjskih, odprla vrata v ta svet publicistike, ki mi je še vedno od vseh pisnih svetov, v katere sem zajadrala pozneje, najbliže, tako po formi kot vsebini in načinu predstavljanja sveta. Zelo veliko sem se naučila tudi od kolegice Renate, ki je bila z nama v pisarni, pa seveda sodelavk na Lady, samih izkušenih, prekaljenih časopisnih mačk.«

Verjela sem v naše delo. Na Jano je zares prišla leta 2008, ko se je Mija upokojila. In odtlej je z nami, žal ne več zaposlena – po stečaju Dela Revij, ko je bila ravno na porodniški, so ji nekako pozabili »prišparati« delovno mesto, zato zdaj s podjetjem sodeluje pogodbeno. »Takrat me je res prizadelo, a sem ostala pri Jani tudi zato, ker sem preprosto imela rada to revijo in sodelavce, verjela sem v naše delo, poslanstvo, da ljudem predstavljamo teme in ljudi, ki lahko veliko dajo skupnosti, nas česa naučijo, spodbudijo k akciji za druge ali pa k zazrtju vase. Zarja Jana to še vedno počne, naši novinarji verjamejo v to, kar pišejo, in mislim, da ljudje to čutijo, zato nam ostajajo zvesti.« Njo pa pri njenem delu vodi predvsem misel na bralca: »Če jaz kot prva bralka cele revije nečesa ne razumem, predvidevam, da bo še kdo drug imel s tem težave, zato je treba tako stvar razjasniti, pojasniti, spremeniti, obrniti … Vedno seveda z velikim spoštovanjem do novinark in novinarjev. Izkušnje mi kažejo, da imam z Janinimi pisci in temami izjemno srečo, saj so vsi mojstri svojega poklica. Ni slabo, če človek za honorar bere časopis, kot je pred veliko leti opisal moje delo neki fantič. Koristno je sicer, če je lektor pri tem še kolikor toliko razgledan, načitan in mu ne primanjkuje zdrave pameti, saj si z njo marsikdaj bolje pomaga pri kaki jezikovni zagati kot s kupom priročnikov.« Njen delovnik je precej specifičen in z leti se je (ne samo ona, tudi njena družina) navadila tudi na (pre)dolge četrtke in petke, ko se revija končuje. »Pa na neplačane bolniške in dopust. Mislim pa, da bi morala biti sicer vsaj dva tedna dopusta plačana za stalne sodelavce, sploh tiste, ki delo opravljajo vsakodnevno. Če se slučajno kak delodajalec sprašuje, kako motivirati zunanje sodelavce – sem mu ravno dala dober predlog,« sklene pogovor.

Najboljše, kar se mi je zgodilo v življenju: Družina. Trije otroci in mož. Za eno življenje dovolj.

Obožujem: Gledališče. Pa glasbo. In zadnja leta se navdušujem nad opero in baletom, ki ju prej nisem prebavljala. Res zanimivo, kako se vse obrne.

V hladilniku ne sme manjkati: Limone. Vedno in povsod. Dan se začne s toplo vodo z limono.

Najboljši nasvet, ki mi ga je dala mama: Mama mi je bila predvsem zgled s svojim delom. Ne glede na to, kako jo je usoda tepla, se ni uklonila, še zdaj, pri 89 letih, živi sama in poskrbi za vse.

Moj skriti talent: Zagotovo ga imam. Ko ga najdem, takoj sporočim.