Srečali smo se na Krasu, kjer živi s svojo družino v prekrasni prenovljeni kraški hiši. V miru in tišini te prelepe pokrajine raziskuje, piše in razmišlja. Del svojih odkritij je delil tudi z nami.
Kaj je glavno spoznanje vaših uvidov?
Lahko bi ga predstavil v naslednji formuli: človeški razvoj je enako svoboda krat moč plus odgovornost krat ljubezen. Svoboda je po definiciji možnost delovanja, da smo sposobni spremeniti obstoječe stanje. Počnemo lahko le to, kar poznamo in vemo. Če ne vemo, da nekaj obstaja, tega ne moremo spreminjati. Svobodni smo toliko, kolikor smo močni. Zato se toliko govori o opolnomočenju. Moč je v virih. Bistveni vir so informacije. Te se tičejo naših znanj, pridobivamo pa jih tudi z zavedanjem. Pomislimo na otroka, ki se zaveda malo stvari in ne razume dobro, kaj se dogaja. Z razvojem se čedalje globlje zavedamo dogajanja zunaj nas in v nas. To nam omogoča več delovanja. Če se ne zavedamo škodljivih procesov v nas, lahko zbolimo in celo umremo. Pomembni so tudi drugi viri, kot so število in kakovost naših odnosov, materialna sredstva, denar in tako naprej. Predvsem pa smo vir sami sebi, zato je zelo pomembno, da smo se sposobni dobro regulirati. Tu pa se pojavi drugi del enačbe – odgovornost in ljubezen. Ključno je razumeti, da nam z osvobajanjem popušča obrambna drža, zato se odpiramo svetu. Tako pridobivamo vse več informacij iz vse več virov zunaj in znotraj sebe. Ponotranjamo čedalje več realnosti, torej ljudi in stvari, a tudi notranjih občutkov, travm, idej itd. Vse to postane del nas. Tega, kar je del nas, ne moremo več izdati, temu zaupamo, to vzljubimo in do tega smo odgovorni. Bolj ko nam torej moč omogoča svobodo, bolj nam ljubezen omogoča odgovornost, vse to skupaj pa razvoj.
Vendar pri tem ne mislite na ljubezen kot čustvo?
Ne, pri ljubezni ne gre za čustvo, temveč način obstoja, za ljubezen do sebe in vsega sveta. Iz tega se rojeva hvaležnost, ki nas najbolj osrečuje. Nasprotje temu je apatičen, otopel odnos do stvarnosti. Če se razgledate naokoli, boste videli, da ta prevladuje. Kaže se v t. i. mentaliteti žrtve. Pri njej gre za sebičnost, pripisovanje razlogov za lastno bedo drugim – od partnerja, šefa, predsednika vlade do elit, usode in Boga. Ker smo pri nas po večini žrtve in ne gospodarji samega sebe, veliko obtožujemo, presojamo, kritiziramo in smo cinični. Če česa pri Slovencih ne marate, je to razširjenost mentalitete žrtve, in to predvsem v politiki. Gre za odsotnost imenitnosti, krepostnosti, dobrovoljne veličine, poguma. Skorajda vsi se vedemo previdno, kot da nas življenje ogroža in da nam celotna realnost nekaj dolguje. To nas dela majhne in zavira naš razvoj. Ena najpomembnejših posledic človeškega razvoja pa je mir in zmanjšanje nasilja v celoti.
Kaj pa psihično nasilje?
Res je. Tu pa pridemo do naslednjega pomembnega dejstva: da se osvobajamo na treh ravneh. Prva raven je osvobajanje od vplivov družbe, kar vključuje predvsem avtoritarne režime in dušeče tradicije, religije in podobno. Če recimo moja vera zahteva od mene, da molim nekajkrat na dan, če starši zahtevajo, da se poročim z osebo, ki so jo oni izbrali, če se diktator poljubno odloča, kaj bo počel z ljudmi, je to nasilno. V takih okoljih se ljudje počutijo ogrožene, vzpostavijo obrambne mehanizme, s tem se zaprejo pred realnostjo in izgubijo svobodo. Druga raven je to, kako komuniciramo in se vedemo med seboj. Tu sem v svoji osemnajstletni vodniški karieri opazil največje razlike med narodi. Slovenci prav zato, ker na nezavedni ravni verjamemo, da naše življenje v glavnem krojijo drugi, med sabo komuniciramo precej nasilno. Drugi na nas resda vplivajo, vendar imajo nekateri narodi v kulturni orodjarni na razpolago veliko rešitev za reševanje konfliktnih situacij. Mi Slovenci v njihovi družbi to zaznavamo le kot prijaznost. Tretja raven je notranja osvoboditev.
Kaj mislite s tem, da nasilno komuniciramo med seboj?
Na najosnovnejši ravni gre v Sloveniji za nizko spoštovanje dostojanstva drugih. Čeprav smo majhen narod z razmeroma nizko gostoto poseljenosti, je stopnja medosebnega zaupanja pri nas nizka. Tiste, ki razmišljajo drugače od nas, imamo za bedake ali zlobneže, zato jim ne poskušamo prisluhniti, jih razumeti, biti do njih empatični in jim razumevajoče zaupati. Pomislimo le na našo politično razdeljenost. Bedaka ali zlobneža, nevrednega zaupanja, je treba nadzirati, zato je treba aktivirati silo – psihološko nasilje. To pa ubija harmonijo med ljudmi. Po drugi strani imam občutek, da je večina ljudi v svojem bistvu dobrih in prijetnih. Znano je, da so predvsem ljudje, ki delajo v servisnih dejavnostih, torej z drugimi ljudmi, prisiljeni v to, da skušajo svoje stranke, paciente, učence itd. razumeti, in to jih naravnost sili v to, da so razumevajoči, in naprej v razvoj.
Več v reviji Zarja Jana, 9.3.2020
