Šimen je človek, ki mi je podaril čokoladni zvok. No, ni mi ga ravno podaril, kar vzela sem si ga. Fraze, ki so mi všeč, brez vprašanja pobiram vsepovsod. Nekoč sva se pogovarjala, mislim, da je govoril o nekem glasbilu in je rekel, da ima »tak čokoladni zvok«, jaz sem pa rekla, tole si moram zapomniti. Še vedno čakam, da ga bom lahko kje uporabila. Za čokoladni zvok moraš absolutno ujeti pravi trenutek in kontekst.

Čokoladni zvok je seveda plod najinih pogovorov v avtu. Na teren grem največkrat s Šimnom, obožujem teren, to so taki mini izletki, kot šolska ekskurzija. In je sicer res, da greva tja delat, ampak med vožnjo se zmeniva vse sorte, pretežno pa v debatah rešujeva svet. Vem, da me bo varno pripeljal tja in nazaj, nekoč sem se z njim vozila ponoči v snežnem metežu in me ni bilo nič strah (njega pa, je priznal pozneje).

Prašiček je moral umreti: nikoli ni postal knjižničar, kot je – zelo kratek čas – nameraval. Da to ni zanj, je ugotovil. In je našel še par stvari, ki tudi niso bile zanj, ampak potem je odkril fotografijo. »Pri devetnajstih se mi niti sanjalo ni, kaj naj bi počel. Saj se mi še danes ne bi, če ne bi fotografiral. S fotografijo sem se sicer srečal že kot mulec, ker je oče občasno domov prinesel kak fotoaparat. Malo bolj resno pa sem se začel z njo ukvarjati okrog štiriindvajsetega leta. Prijatelj se je vpisal na fototečaj, na katerega potem ni mogel iti, in nato prepričal mene, da razbijem shiranega študentskega prašička in se vpišem namesto njega. Fotograf, ki je vodil tečaj, me je nato priporočil bivšemu sošolcu, ki je v fotostudiu potreboval pomoč.« Tam je spoznal Jako Korena, sedanjega urednika fotografije, ki ga je pozneje povabil na Jano.

V uredništvu je Šimen srečal in spoznal marsikaj novega – na primer skoraj povsem ženski kolektiv, ki se ob rednih redakcijskih čajčkih pogovarja tudi o kakšnih zelo ženskih stvareh in je potem zanimivo gledati, kako moškima, Jaki in Šimnu, počasi ostekleni pogled, nato se pa diskretno odkradeta stran in se pogovarjata, domnevam, kaj zelo moškega. »Po skoraj petnajstih letih dela v pretežno ženskem kolektivu se mi zdi, da sem se nekaj malega vendarle naučil, res je. Da vas pa razumem, si ne bi upal trditi. Res pa je tudi, da ravno tako ne razumem večine moških.«

Multipraktik: marsičesa se loti sam, tako je pred nekaj leti sam naredil leseno kamero, »izključno zato, ker me je zanimalo, kaj vse me bo zaj..., ko jo bom skušal narediti«. Jo zdaj veliko uporablja? Niti ne, odmahne, hotel je le vedeti, ali bi znal. Kar povsem razumem, po popolnoma enakem principu sem začela in nehala peči potico.

Sam se je lotil tudi prenove stanovanja, izdelovanja pohištva, pa klavir zna igrati (morda prav tistega s čokoladnim zvokom) in kuhati tudi. Ker je razgledan in duhovit, se lahko z njim pogovarjaš o tako rekoč vsem, o tehničnih ali osebnih stvareh, o bitcoinih in rudarjenju ali o njegovem mačku, ki je padel z balkonske ograje v četrtem nadstropju in rahlo nalomljen preživel.

In zna, smo to že omenili, odlično fotografirati, všeč so mi njegovi portreti. Včasih sva na terenu s človekom v kakšnem zares ogabnem vremenu, na kakšnem zares nenavdihujočem kraju in si mislim, dolgčas, tole se pa ne bo dobro končalo, pa sem potem vedno znova presenečena, ko vidim fotografije, in se čudim, kaj vse zna Šimen potegniti iz človeka. Stvari, ki jih jaz nisem opazila. Toda njegova prava ljubezen, tista, o kateri ne govori vsakomur, je črno-bela fotografija. In ko gledaš tiste melanholične črno-bele pokrajine, si misliš, tako je to lahko posnel samo Šimen.

Pred kratkim je začel pisati tudi članke. In ko ga vprašaš, kaj mu daje več zadoščenja, pisanje ali fotografiranje, trpeči umetnik seveda odvrne: »Med pisanjem sicer trpim manj, kot sem si predstavljal, da bom, pa vendar, v resnici je še vedno kar precej mučno. Karkoli napišem, se mi čez čas ne zdi več dobro, in potem popravim. In tako gre lahko v nedogled. Pri fotkanju je sicer podobno, ampak sem se navadil, da fotke oddam, potem jih pa ne gledam več. Večinoma.«

 Zarja Jana št. 9, 2.2.2021