Ali imajo ženske danes res enake pogoje dela, temu primerno plačo in tudi v politiki veljajo toliko kot moški?
Seveda ne, vendar je v Sloveniji ta razlika v plači proti drugim državam razmeroma majhna. Trenutno v politiki prevladuje zelo konservativni mačizem, s katerim zastrupljajo medije. Religija žal to podpira in celo razpihuje. Kadar so zadeve skoraj nerešljive, se izvoli žensko, da pomete razbito posodo in porcelan. In tu se začne problem. Ženska hoče dokazati, da je sposobna, a dejansko se je ujela v moško past. Redko katera obdrži položaj, ko se razmere umirijo.
Na trgu dela imajo še vedno prednost moški, sploh pri višjih položajih. Zaradi predsodka, da ženske niso sposobne toliko kot moški.
Ženske so rade negovalke in tu nastopi servilnost – zakaj ženski kolektivi raje izvolijo povprečnega moškega kot sposobno žensko? To morate dekleta in žene razčistiti. Moški samo izkoriščajo žensko neodločnost. Znamenita Heglova dialektika gospodarja in hlapca nas uči, da je prva stopnja spremembe podrejenosti – ozaveščanje. To stopnjo je veliko žensk doseglo, a kaj ko poniknejo v konformizem, ko pride do glasovanja. Osvoboditev žensk je stvar žensk, moški bodo še veseli, da so se znebili odgovornosti. Resnici na ljubo moramo povedati, da večina moških jemlje to svojo odgovornost precej na lahko in sebično – ženske morajo, moški, če hočejo. Za resnično enakopravnost se morata prilagoditi oba – tako moški kot ženska. Predsodek o manjši sposobnosti žensk kaže le strah moških pred ženskami. 21. stoletje je stoletje žensk.
Ženske imajo še vedno za nekaj odstotkov nižje plače in posledično nižje pokojnine, tudi pri nas. Kako odpraviti te razlike?
To je proces, ki to počasi odpravlja. Vendar zlahka pripelje do obrnjene situacije, da bodo diskriminirani moški. Problem 21. stoletja so moški, ki se ne najdejo in se zatekajo k preživelim rešitvam. Šolanje promovira dekleta, kajti poudarja pridnost, vestnost, zanesljivost itd. V tem so dekleta uspešnejša. Za srednje šole vemo že desetletja, da so dekleta zrelejša pri teh letih. Še pred sto leti so bili učitelji le moški, danes so predvsem ženske. Na uradih, kjer urejate dokumente, ki so bistveni za moderno življenje, delajo ženske. Tajnice vam dovolijo dostop do šefov in potem speljejo izvrševanje. Na pravu in medicini, nekoč moških študijih, je deklet že polovico. Da ne omenim pomena matere. Skratka, večino najpomembnejšega za življenje urejajo ženske. Kako odpraviti te razlike?
V gimnaziji poučujete dijake in dijakinje – kakšne razlike opazite med njimi? Kaj jim svetujete, katere stvari so pomembne v življenju? Na kaj naj bodo pozorni?
Naj bodo pozorni drug do drugega, kajti drevo se na drevo naslanja, a človek na človeka. Žal sta sebičnost in komfort napravila svoje. Večina ima svojo sobo – svojo republiko. Starši s svojo vljudnostjo financirajo to maternico apatije in mlade hranijo z iluzijo, kako so pomembni. Helikopterski starši odstranjujejo ovire in zadušijo nekatera temeljna boleča spoznanja, ki so nujna za socialno zrelost. Veste, svoboda njihove sobe ni svoboda, to je zlata kletka, ki deluje, dokler starši plačujejo elektriko in stanarino. Svoboda je predvsem velika odgovornost in zanjo moraš biti zrel, da jo lahko nosiš. Pred sto leti si šel služit pri desetih, pred 70 leti pri 14, pred 50 leti pri 19 ..., zdaj šele po 30. letu. Socialna zrelost se odmika v pozna trideseta. Učim jih, da je najsladkejši kruh tisti, ki si ga sam prislužiš.
Kaj pravite na gibanje #jaztudi ali pa #nisisama, ki je pošteno pljusknilo tudi k nam? Bodo izjave zlorabljenih žensk imele kakšen učinek, bodo kaj spremenile?
V hribih je bilo nekoč življenje izjemno težko. Ženska je bila partner, ki je poleg dela morala roditi delovno silo – otroke. Preživetju je bilo podrejeno vse. Šele blagostanje omogoča ukvarjanje s temi rečmi, a hkrati pokaže izjemno kruto sliko zgodovine, ki je nad veselje in užitek postavljala silo in zlorabo. Redko kateri ženski je bilo to prihranjeno. Permanentno vojno stanje je vse te usode zmetalo v koš pozabe. V Platonovi Državi je prekrasen odlomek o Erosu, kjer pravi takole: »Kadar se plodilna sla približa lepemu, se zveseli ter se radostno razliva ter plodi in rodi; ob pogledu na grdo pa se nevoljno namršči in bolestno stisne, skrči se vase in ne plodi, temveč nosi svojo plodilnost dalje kakor težko breme.« Vse te akcije opogumljajo ženske, da o tem spregovore in nadaljnje rodove osvobode, tako da bo plojenje užitek in ne mora. Prelomiti morajo molk, a hkrati biti zavezane resnici. Resnica je grenko zdravilo, a nujno.
Kaj pa to, da naj bi se zakonodaja na področju spolnega nasilja iz »ne pomeni ne« spremenila v »ja pomeni ja«.
To bi bilo idealno, če bi bili zreli. A drobne igrice izsiljevanja, zapeljevanja, vzburjenja, ljubosumja, strasti, idealiziranja in še bi lahko naštevali spremene jasnost in razločnost »ja je ja« v megleno gmoto sprenevedanja. Žal prevečkrat čez leta ženske poočitajo moškim, zakaj niso bili vztrajnejši. Po drugi plati pa prostitutke to prakticirajo že tisočletja in verjetno je jasnost odgovora napravila njihovo obrt tako dolgoživo. No, stvari se tudi modernizirajo – recimo kemseks ... »ja je ja ni samo spolnost in nalaga ženskam veliko odgovornost, ki je večina ni pripravljena nositi. Časi so taki, da se ne ceni stanovitnost, ampak potrošništvo, in z medosebnimi odnosi ni nič drugače.
Pravnik Miha Šepec je komentiral to morebitno spreminjanje zakonodaje na področju spolnega nasilja z besedami, da bi se lahko »spolna igra spremenila, predvsem za moške«. Komentar?
Osvajanje in parjenje sta temelja igre življenja in ta pravila so se že neštetokrat spremenila. Moški bodo postali iz lovcev plen. V antiki je bilo tako za časa bakanalij. Živalski svet nam daje neštete primere različnih možnosti. Zakaj bi bila trenutno veljavna pravila večna?
Več v Zarji Jani št. 8 (23.2.2021).
