Ob prihodu v njeno prijetno domovanje v Novem mestu, kjer med gradnjo hiše začasno živi s 15-letnim sinom Jernejem, naju poleg njiju pozdravi mačka Matilda, za njo pa prideta firbec past tudi Uroš in Uroš, njena mačja sinova. Uroš in kako še, povprašam, ker mislim, da drugega mačjega imena nisem dobro slišala. Ja, Uroš in Uroš, oba imata enako ime, se na široko zasmeji dr. Jedlovčnikova. »Sin je rekel, da bosta Uroša, pa je tako kar ostalo.« Ko že mislim, da je konec mačje procesije, se od nekod prikaže še en maček, pravi lepotec. »Tole je pa Egon,« mirno reče Tea. Midve s fotografinjo pa se ne moreva zadržati in prasneva v smeh. Tole z imeni je kar nekakšna Teina posebnost.
Daliborka. Spoznala sem jo kot pacientka, k njej sem prišla na operacijo vek, ki so že krepko ovirale moj vid. Malce me je bilo strah posega, ko pa sem stopila v njeno ambulanto, sta me pričakali glasba in prijazna zdravnica s svojim asistentom. S prijetnim pogovorom me je zamotila in še vedela skoraj nisem, kdaj sva začeli. Med posegom je poklicala asistenta, rekoč, Urbislav, podaj mi gazo, prosim. Urbislav, sem zazevala, kakšno ime je pa to? »No, saj v resnici mu je ime Urban, ampak Urbislav se pa tudi dobro sliši, mar ne?« In je nadaljevala v tem stilu: »Veste, vedno sem si želela, da bi mi bilo ime Daliborka.« Mene pa je že stresal smeh. Ko pa je teatralno rekla še: »Dali-borka, ali čutite to moč!?« nisem več zdržala. Začela sem se krohotati, skoraj sem padla z ozke postelje. Da sva lahko nadaljevali, sem se morala najprej umiriti.
Kirurginja bo. Doktorica Jedlovčnik je rojena Novomeščanka, tam je preživela tudi, tako pravi, lepo in srečno otroštvo. »Bila sem pridna punčka in očijeva princesa, imam tudi deset let starejšega 'zelo produktivnega' brata, s katerim se še danes zelo dobro razumem,« mi razlaga o svoji družini. Kaj misli s to bratovo produktivnostjo, jo povprašam. In se spet široko nasmeje: »Sedem otrok ima, ki jih imam vse po vrsti zelo rada.« Kar utihnem ob tej duhoviti pripombi, sedem, marička, res ni od muh, tale Tein brat.
Da bo postala zdravnica, je vedela že zelo zgodaj. »S sestrično, ki je danes zdravnica na travmatologiji v Ljubljani, sva kot deklici hodili skupaj na počitnice k sorodnikom v Zreče. Tam pa naju je čakal zaklad – cele skladovnice starih dr. romanov, ki so bili včasih tako popularni. Požirala sem jih, zdeli so se mi super, ljubezenski zapleti, revno dekle in lep zdravnik. Kaj hočete lepšega. V tretjem razredu osnovne šole sem se odločila, da bom kirurginja. Napisala sem tudi spis z naslovom Kirurginja bom – in sem!« Prizna, da je po gimnaziji za sekundo pomislila tudi na to, da bi bila novinarka, saj ji je pisana beseda lepo tekla, pa je misel tako, kot je prišla, tudi odšla. Še sreča! Po končanem študiju medicine se je odločila za specializacijo plastične in estetske kirurgije. »Po naravi sem velik estet in ni čudno, da sem se spogledovala s to vejo medicine. Prišla sem 'v roke' izjemnemu človeku, dr. Franeku Dolšku, bil je nadarjen kirurg, zelo lepo je operiral, bil pa je tudi izjemen človek in šef. Doktor Dolšek je pisal tudi zelo zanimive potopise. In še zaradi nečesa ga cenim: ko se je upokojil, je to storil stoodstotno. Konec, nič več se ni vračal v bolnišnico.« Tea Jedlovčnik je po šestih letih uspešno opravila specializacijo, učila se je tudi pri najboljših. V izjemnem spominu ji bo vedno ostal legendarni dr. Franci Planinšek, s katerim sta bila tudi prijatelja.
Obrazi kot uniforma. Lepotna kirurgija je vsak dan popularnejša, trend lepote in »večne« mladosti je zajel ves svet. Plastičnih operacij in estetskih popravkov so željni tako moški kot ženske. Po njih hrepenijo tudi že zelo mlada dekleta. V tej medicinski veji se obrača veliko denarja, tudi pri nas. Zdravniki z vseh področij medicine delajo estetske posege. Povprašam dr. Jedlovčnikovo, kaj si misli o tem.
Več v reviji Zarja Jana, št. 8, 23.2. 2021
