Znašli smo se v vsesplošni krizi: zdravstveni, gospodarski, pa tudi politični. Kako se znajti, kako jo prebroditi?
Kriza ruši vse, kar ni bilo stabilno. Naše delovanje, poslovanje, vrednote, odnose, vodenje. Vse, kar je bilo krhko in ranljivo, se zdaj lomi. Kolektivom in družinam, ki so bili ranjeni že od prej, je zdaj zares težko. V času negotovosti najbolj potrebujemo stabilno vodenje. Potrebujemo ljudi, ki s svojo empatijo in razumevanjem situacije prinašajo mir. Mir v izredno stanje, da lahko v krizi, ki vedno nekaj vzame, obdržimo vsaj sebe. Vsaka kriza, in ta še prav posebej, je namreč tudi kriza vrednot, zaupanja, vodenja in človečnosti, zato v njej izgubljamo vsi. Ljudje zdaj potrebujemo mir in upanje.
Kako in kje pa lahko družina poišče nekoga, ki jo bo vodil – znotraj ali zunaj?
Mir poiščemo v sebi. Pri tem ne smemo dovoliti zunanjim dejavnikom, da nas še naprej vznemirjajo, bombardirajo. Zato je dobro, da televizijo, računalnike in telefone čim večkrat nadomestimo s pogovorom, branjem, z dejavnostmi, ki nas napolnjujejo. Zdaj je pomembno, da skušamo biti prizanesljivi do sebe in ljudi, ki jih imamo radi, s katerimi smo službeno ali družbeno povezani.
Kaj je zdaj za vse nas največji izziv?
Izziv je ostati človek. Kadar vse teče gladko, smo lažje velikodušni. Kadar pa nas situacija stiska, je potrebna zavestna odločitev vsakega med nami, da ostanemo ljudje, da odpremo oči in vidimo sosedo, ki je v stiski, starostnika, ki je sam ...
Iz nekaterih pride dobrota, iz drugih pa kaj slabšega ...
Krizne situacije zares prebudijo najboljše ali najslabše v nas. Kaj bo prevladalo, je naša odločitev. Pomembno je, da iz te krize pridemo vsi skupaj čim bolj celi. In da na tej poti ne porušimo odnosov, kar se v kriznih situacijah rado zgodi.
V teh dneh velikokrat slišimo besedo nezaupanje. Ne zaupamo vladi, na primer, in potem ne upoštevamo njenih ukrepov.
Zaupanje se dobi z odgovornim delom, z odgovorno, pošteno komunikacijo. Zaupanje ni nekaj, kar bi se dalo izsiliti, ukazati, z ukrepom zapovedati. Zaupanje se zgodi, ko gradimo okolje spoštovanja in varnosti. Ko ljudje v naših dejanjih, ukrepih in pojasnilih začutijo dobronamernost, transparentnost, verodostojnost, zanesljivost in predvidljivost. Ko so nam vodje za zgled in ko vidimo luč na koncu tunela, v upanju, da ta luč ni vlak. Z virusom se bomo morali naučiti živeti, ne da bi ljudem vzeli veselje v življenju, bližino, odnose, dostojanstvo, upanje.
Kaj pa besedi prijaznost in spoštovanje? Nekateri evropski in svetovni voditelji so prijazni, prosijo ljudi, naj stopijo skupaj, naj skušajo upoštevati ukrepe, pri nas pa so grožnje, žuganje, sejanje strahu.
Voditelji morajo razumeti, da to ni vojna. Virus ni nevidni sovražnik in ljudje nismo vojaki, ki izpolnjujemo povelja. Treba je umakniti ta vojaški žargon in zaupati ljudem ter jim stati ob strani, pa bo šlo.
Podjetjem pomagate iz kriz, zakaj vas največkrat pokličejo?
Največ težav ne pride od zunaj, kot bi morda pričakovali, pač temveč si jih v delovnih okoljih ustvarimo sami. Največkrat se v hudih zgodbah srečamo zaradi napačnih poslovnih odločitev, vodenja, odnosov, izgubljenega ugleda, zaupanja – vse to je v rokah vodstva. Zato je pomembno, da podpremo vodstva, da bodo lahko vodila bolje, in kolektive, da bodo lahko bolje sodelovali. Da pomagamo organizacijam prepoznati njihova tveganja in ranljivosti ter tako preprečimo kakšno hudo zgodbo. Sicer jo moramo reševati.
To ne gre hitro, kajne?
Dvakrat toliko časa, kot so se krhali odnosi, je potrebno, da postavimo bolj zdrave temelje in da spremembe zaživijo. Zdaj se v imenu epidemije ruši marsikaj, in to je velika nevarnost. Dolgo bo trajalo, da povrnemo zaupanje in se vrne notranji mir.
Več v reviji Zarja Jana, št. 2, 12. 1. 2021
