Nihče ni mogel predvideti, kako bo zares potekalo leto, ki se izteka. Tudi za Gorazda je bilo neobičajno, a je kljub okoliščinam ostal ustvarjalen.

»Za nami je turbulentno leto,« že takoj pove. »Spomladi se je začelo precej slabo, a zdaj smo se glede posla nekako ujeli in gre na bolje. Boljše je tudi to, da sva bila z ženo zdaj precej več z otrokoma, kar prej zaradi delovnih obveznosti ni bilo vedno mogoče. Za naju je družina zelo pomembna, zelo smo povezani, med epidemijo pa imamo več priložnosti za druženje.«

Čokolada, to je res nekaj noro dobrega. Opiše tudi novo izkušnjo, ki ga je naravnost navdušila. »Letos sem začel poučevati slaščičarstvo na BIC-u v Ljubljani, ki je, mimogrede, dobil pred kratkim visoko mednarodno priznanje za najboljšo poklicno šolo v Evropi. Odkril sem, da me poučevanje res veseli, in če bi vedel, kako bom užival, bi začel že prej. Čudovito je delati z mladimi, jim posredovati znanje in pomagati, da začnejo razmišljati odprto in široko. Praktični del zaradi pouka na daljavo sicer trpi, a zato je več možnosti za poglobljena predavanja in teorijo.«

Še ena posebnost leta, ki mineva: Gorazd je izdal knjigo Čokolada, s podnaslovom Moji najljubši recepti za čokoladne sladice. Prej je sicer že veliko objavljal recepte v revijah, a knjiga je prvenec, na katerega je zelo ponosen. »Zelo sem zadovoljen z njo. V njej sem se predstavil tudi osebno, spregovoril sem lahko o svojem osebnem in poklicnem odraščanju, zato v njej niso le recepti.« Posvetil jo je ženi Rubini, hčerki Evi in sinu Ivanu. Kljub vsemu, kot pove naslov, so v ospredju čokolada in recepti. »Čokolada, to je res nekaj noro dobrega!« pravi slaščičar. In še o svoji knjigi: »Mislim, da je uporabna tako za začetnike kot za profesionalce. Odziv je že na začetku velik in pozitiven. V mislih imam že nadaljevanje.«

Tudi kuharji smo krvavi pod kožo. Ker se približuje praznični čas, nas zanima, kako je  takrat pri Potočnikovih. »Od takrat, ko sem moral za vse praznike delati, se je vse spremenilo. Danes se predvsem skušamo čim bolj izogibati praznični evforiji in komercialni navlaki. Več mi pomeni druženje z družino in prijatelji. Včasih se mi zdi, da je treba na silo praznovati. Zame pa je večji praznik, če se lahko odpravimo na morje ali dopust.«

Kljub temu, kateri od zakoncev je v tem obdobju več v kuhinji? »Oba z veseljem kuhava, zato s pripravo jedi in delitvijo dela ne bo težav. Povem lahko, da sem tudi pri teh zadevah zadnja leta svoje zahteve poenostavil. Zadostuje že nekaj malega in dobrega, nič ni narobe s preprostimi jedmi, osnovnimi sestavinami in okusi. Kaj pa je narobe z dobrim golažem in cmoki iz kruha, ki je ostal od prejšnjega dne? Vrhunsko! Pred kratkim smo to skuhali, vsi, tudi otroka, smo zelo uživali. Je pač tako, da smo tudi kuharji krvavi pod kožo in imamo vsi radi dunajca.«

Več v reviji Zarja Jana, št. 51, 22. 12. 2020