Žival reši človeka. »Komune imajo vedno hleve. Mnogi ljudje, ki so bili ranjeni v odnosih, se na neki način zaprejo, bojijo se, da bi doživeli ponovno bolečino, zato so tu živali kot angelska bitja. Tu se odprejo in zaznajo sočutje. Sam pogosto priporočam staršem, ki so izgubili otroka, da iz zavetišča rešijo živalco, ker žival vedno potem reši človeka. Bog nam je dal živali s prav posebnim poslanstvom. Ko sem bil sam v najhujših stiskah, recimo po možganski kapi, so bili najbolj sočutni, potrpežljivi in spodbujajoči tisti, ki so me spremljali v danem trenutku, v danih možnostih, s pravo mero spodbudnosti. To so bile živali, zato jim namenjam globok poklon. In zato imam zdaj gospo Kapro, seveda ljudem takoj povem, da to ni gospa, ki bi jo imel na šverc, ampak konjiček. Včasih celo rečem, da so ona Oni. Ker res želim spodbuditi spoštljiv odnos do živali. Zame je skrajno nedopustno, kako se ravna z živalmi. Prihodnost nas bo merila zelo neizprosno, če ne bomo dvignili glasu proti skrajno nehumanemu in zločinskemu pristopu do živali ob njihovem koncu.«  

Sporočilo adventnega časa. »V adventu naredimo adventni venček in sam pogosto razmišljam, komu so namenjene tiste štiri lučke na njem. Največkrat rečem, da je prva, morda bo zvenelo prvi hip sebično, pomembna zame in zate, ki to gledaš. Pomisliti moramo, kako bomo v sebi prebudili svetlo duhovno spokojnost. Zakaj? Ker je druga lučka namenjena našim najbližjim. Podarimo drug drugemu samega sebe, svojo resničnost. Kot ima paket zunanji ovoj in znotraj vsebino, tako tudi otroci zaznavajo, ali so starši mirni, spokojni, ali so našli svoj mir. To se zdi nam, ki smo navajeni misliti na druge, skoraj malce pregrešno. Ampak tudi Jezus je rekel, ljubi svojega bližnjega kot samega sebe. Kadar obiščem svojo mamo in stopim čez njen prag, mi veliko pomeni, ko zaznam, da ohranja svojo notranjo svetlobo, da je kljub vsemu vendarle dobro živeti. In ko se vsako jutro slišiva, tudi ona preveri, ali sem sam čuval svojo notranjo lučko. Naša prva dolžnost je poskrbeti, da nam bo dobro. Vsi potrebujemo trenutke zase. Tretjo lučko namenimo preostalim, tudi živalim. Kar pa se tiče četrte lučke – ni božiča, če nismo Božički, če v tem času ne bomo občutljivi tudi za tiste, v katerih je bolečina. Če ne odpreš vrat svojega srca tistim, ki so v pomanjkanju, božiča ni, praznika ni. Lahko je veliko navzven, ni pa polnosti, ki mora zazveneti v vsakem izmed nas, v globini našega srca, naše družine, naše skupnosti, našega naroda, ki je znan po dobrodelnosti. Vsakemu želim prijetne praznike!«

Več v reviji Zarja Janašt. 51, 22.12.2020