Kdo nosi hlače pri vaju?
Alenka: Ne glede na to, kako samozavestna sem, si še vedno želim, da je moj moški »moški«. Sicer se mi zdi, da odnos deluje najbolje, kadar noben od naju ne nosi hlač.
Kamenko: Če je Alenka rekla, da jih nosi samo ona, to ni čisto res. Recimo, danes sem jaz sam odločal o tem, kaj bom malical in koliko časa bom gledal kolesarstvo.
Kako se je pri vaju zgodila zaljubljenost in kako ljubezen?
Alenka: Nama se je zgodila ljubezen na prvi pogled. Ta prenos energije je bil tolikšen, da sem kar klecnila, ko sem ga zagledala. Zaljubila sva se hitro, noro in pošteno. Ljubezen se je prilepila na najino zaljubljenost in nama sledila od prvih dni. Vse, kar se nama je zgodilo, je bilo tako naravno, logično in prijazno do srca, da sva samo sledila poti.
Kamenko: Zagledanost se je zgodila zelo hitro. Zaljubljenost verjetno takoj zatem, ljubezen pa kakšnih deset minut po prvem seksu. Se mi zdi. Kaj je pa Alenka rekla?
Je bilo težko, vsaj na začetku, združiti otroke iz vajinih prejšnjih družin? In urediti odnose s prejšnjima partnerjema?
Alenka: Odnose z bivšima sva imela urejene od začetka. Kar se tiče razširjene družine, se je ta rojevala skozi dneve in mesece, s Kamenkom sva vedela samo, da si želiva biti skupaj, in tako smo postajali družina. Imava neznansko srečo, da se imajo vsi štirje otroci radi in da imajo radi naju. So pa seveda izzivi, ki sem jih podrobno opisala v knjigi Druga žena in za katere mi bralke pišejo, da sem zapisala tisto, kar čutijo tudi druge mačehe.
Kamenko: Otrok ni bilo težko združiti, bolj je bil izziv uskladiti Alenkin in moj pogled na vzgojo in prioritete. Na srečo imava iste vrednote, kar je olajšalo skupno življenje. Sicer je pa urejanje odnosov z otroki in prejšnjimi partnerji nikoli dokončano delo.
Se znata pogovarjati, kadar pride do težav?
Alenka: Seveda. Jaz ne zdržim, če stvari takoj ne razrešiva. Kamenko potrebuje nekaj časa, da razmisli, in se potem lažje pogovarja, a jaz streljam z vsemi naboji. (smeh) Zelo burno se odzovem, razjezim, a se zelo hitro pomirim in se želim lepo pogovarjati. A takrat je jezen Kamenko. (smeh) Tako da potrebujeva nekaj časa, da zares sedeva k pogovoru. A govoriva o vsem. Od začetka najinega razmerja. Drugače ne gre. Če si ne poveš stvari, nastajajo zamere, te se prelevijo v rane in rane se nikoli ne zacelijo. Samo poglabljajo se.
Kamenko: O ja, predvsem Alenka se v takšnih situacijah zna veliko pogovarjati z mano.
Kdo začne pogovor?
Alenka: Kakor kdaj. Čeprav se mi zdi, da jaz večkrat, ker bi sicer ves čas nekaj premlevala. (smeh) Zelo rada govorim s Kamenkom, zanimiv sogovornik je, vedno mi ponudi kakšno različico odgovora, o kateri nisem razmišljala.
Kamenko: Oba, a vsak po svoje. Alenka začne pogovor, preden nastane težava, jaz začnem pogovor šele, ko sem jezen kot ris.
Sta iskrena drug do drugega ali mislita, da včasih iskrenost ni dobra, ne za vsako ceno?
Alenka: Definitivno sva iskrena sama s seboj in posledično drug z drugim. Ko si enkrat tako daleč v življenju, nimaš več česa izgubiti. Poveš, kako se počutiš, poveš, kaj te boli. Kaj pa se ti lahko zgodi? Boš izvedel kaj, česar o sebi ne veš? Ne verjamem. Meni Kamenkova iskrenost godi. Ubesedi tisto, kar že vem, le ljubeč pridih daje zraven.
Kamenko: Iskrena sva zmeraj, poveva si pa ne vsega. Z leti sva ugotovila, da je tako pametneje. Če ni kaj res pomembnega oziroma bi lahko drug drugega preveč prizadela, zadrživa zase in iščeva vsak svoj način, kako postaviti stvari na svoje mesto.
Ali se Kamenko trudi ustreči vsaki Alenkini želji?
Alenka: Nedvomno. Na srečo kot punca iz Krškega nimam visokoletečih želja. Še vedno zmaga to, da imam najraje, da smo vsi skupaj doma, kaj dobrega jemo in se popoldne stisnemo na kavču. Čeprav, če dobro pomislim, je v zadnjih letih največje darilo čas.
Kamenko: Se, zmeraj. Častna pionirska.
In nasprotno?
Alenka: Nedvomno. (smeh) Crkljam ga kot enega mačka. (smeh) A ni res, Kamenko? No, povej, zdaj imaš možnost povedati, kako lepo ti je!
Kamenko: O ja, včasih tudi pretirava. Najprej ima željo zame, nato mi jo pa še izpolni.
Kdo ponavadi »zmaga« pri prepirih?
Alenka: Kamenko me »potolče« z racionalnimi argumenti, ki jih podpre s kakšnim grafom, jaz ga »pobijem« s čustvenimi razlogi. Ko oboje združiva, je to ena sama ljubezen. (smeh)
Kamenko: Mislim, da durex.
Se še vedno privlačita? Kako? Se privlačnost z leti spreminja?
Alenka: Med nama je kemija otipljiva. Zelo sva si privlačna, dišiva si in kar največ časa si želiva prebiti skupaj. Z leti privlačnost nadgradijo še medsebojne izkušnje, poznavanje drug drugega in neomajna podpora, ki si jo dajeva. To odnos naredi privlačnejši kot kadarkoli. Najino privlačnost imenujem bližina, saj ponazarja vse, kar sva si.
Kamenko: Alenka je zame najlepša punca, kar jih poznam. Fizično in po srcu. Leta tukaj nimajo besede.
Imata skupne vrednote, podobne poglede na temeljne življenjske vrednote?
Alenka: Gotovo. Oba rada dobro spiva, ne da bi naju tlačile nespametne življenjske odločitve ali ravnanja. Oba imava lepo srce, to si upam trditi. Nikogar ne želiva prizadeti, imava lepe odnose z najbližjimi in prav tako s tistimi ljudmi, ki kakorkoli stopijo v najino življenje. Verjameva, da je največ vredno biti zvest samemu sebi in ravnati tako, kot bi si želela, da drugi ravnajo z nama.
Kamenko: Imava. Družina, ljubezen, zdravje, prijateljstvo in poštenost so pred vsem, tudi na račun česa drugega.
Se v kakšnih pogledih razlikujeta?
Alenka: V negativnih informacijah. Kot dolgoletna televizijska novinarka srkam novice od vsepovsod. Med njimi so tudi slabe, žalostne novice, tudi grozljive. Ki jih jaz preberem in se želim o njih pogovarjati. Kamenko ravna povsem nasprotno. Raje poišče kaj optimističnega ali razmišljujočega za branje. O tem se nerad pogovarja. Vedno mi reče: »Alenka, prosim, spusti me iz teh informacij.«
Kamenko: Tudi se, seveda. Recimo jaz zelo rad kdaj tvegam, Alenka si pa želi veliko varnosti.
Obvladata čustveno komunikacijo?
Alenka: O ja, to nama gre dobro. Zelo dobro se poznava in silno dobro čutiva, kako se kdo od naju počuti. Po Kamenkovem glasu zaznam tudi najmanjše nelagodje ali skrbi. Prav tako Kamenko pri meni. Kadar sem v stiski ali žalostna, se stisnem k njemu brez besed. Objame me in stojiva objeta nekaj časa. To je najlepša terapija.
Kamenko: O, da. Pomežiknem lahko z levim in desnim očesom. Pa nasmehnem se lahko malo, malo bolj ali zelo.
Imata rada bližino, jo znata vzpostaviti?
Alenka: Bližina naju veže. Sveto se nama zdi, da sva se našla in da sva skupaj. Midva sva si resnično in brezpogojno blizu. To daje veliko in veliko zahteva. Nedvomno imava intenziven odnos, ki gotovo ni za vsakogar.
Kamenko: Najina bližina je nujnost. To oba potrebujeva, brez tega naju ni.
Izidor Gašperlin pravi, da so pomembni bližina, čustvena komunikacija, pogovor, Vesna V. Godina pa, da se z moškimi ni treba pogovarjat, ampak jih je treba poseksat in jim skuhat govejo župo. Kdo ima prav?
Alenka: Oba! (smeh) Bližina je za naju najpomembnejša, a pod bližino spadata tudi seks in goveja juha. Da se z moškimi ni treba pogovarjati, se je verjetno moja nekdanja profesorica šalila. Kot se je verjetno šalila, ko me je petkrat vrgla na kolokviju predmeta antropologija.
Kamenko: Zelo imam rad govejo župo. Rad jo pijem iz skodele, rad jo obogatim z dodatki, diši mi, toplo in domače mi je ob njej, lahko bi v njej užival večkrat na dan, vse dni.
Več v Zarji Jani št. 43, 27.10.2020.
