Izredno topla, človeška, prijazna, pa seveda zelo strokovna, so pridevniki, s katerimi na forumih najpogosteje opisujejo zdravnico leta. »Zame je najpomembneje, da so pacienti zadovoljni z mojim delom, da v redu delam in da lahko mirno spim. Za svoje delo nisem nikoli pričakovala posebnih nagrad,« je dejala letošnja zdravnica leta. Največje zadovoljstvo je živeti svoje poslanstvo, kar ginekologija zanjo gotovo je. »To je zelo občutljivo, intimno področje, ženske se med pregledom težje sprostijo, težko zaupajo svoje težave. Zato jim moraš prisluhniti, morajo začutiti, da ti lahko zaupajo, da jim boš pomagal.« Najlepše ji je, kadar uspe potolažiti stare gospe, ki že dolga leta niso bile pri zdravniku in so zaradi strahu povsem blede ter iz sebe. Dr. Ismaili se z njimi vedno malo pošali, jih objame in gospe se sprostijo, nasmehnejo. »Neka gospa je malo pred izbruhom virusa prvič prišla k meni in mi rekla, da me bo kar objela, ker ima občutek, da me lahko,« se je nasmehnila. »Stanje pri nas na ginekologiji je sicer še kar zadovoljujoče, imamo dovolj ginekologov, čakalne vrste za prvi pregled so največ mesec dni, na operativne posege čakajo pacientke le od dva do tri tedne, operiramo vsak dan. Pa tudi ženske so zelo ozaveščene, redno prihajajo na preglede.«

Pomanjkanje časa. »Edina slaba stran je pomanjkanje časa. Za vsakega pacienta nam zavarovalnica odmerja od 15 do 20 minut, vendar nam glede na število pacientk in ginekologov zmanjka časa, tako da imamo po navadi na voljo največ deset minut. V tako kratkem času pa je pacientkam, ki pridejo, recimo, na pregled pred operacijo, težko vse razložiti. Na Švedskem imajo zdravniki za pacienta na voljo eno uro časa! Če bi imeli za redne preglede vsaj petnajst minut, bi vsi lažje živeli. V rednih ambulantah imam več kot dvajset pacientov na delovni dan, res hitimo. K sreči imamo zelo usposobljene medicinske sestre, z nosečnicami se veliko pogovarjajo babice in sestre, tako da pridobim nekaj časa.« Zato je imela večina zdravnikov na nedavni podelitvi priznanj zdravnikom v Cankarjevem domu eno veliko prošnjo za zdravstvenega ministra Tomaža Gantarja – da bi jim omogočili več časa za obravnavo pacientov. »Pred kratkim, ko je bila tašča pri zdravniku v Švici, so si zanjo prav tako vzeli eno uro časa. Je pa res, da tam ne hodijo ljudje na preglede za vsako stvar kot pri nas. To se lepo vidi pri dežurstvih. Dogaja se, da nosečnice, ki imajo še, recimo, tri tedne do rednega pregleda, pa so neučakane, pridejo v dežurstvo – kjer jih moramo sprejeti – češ da imajo težave. Če bi zdravnik ugotovil, da ženska v resnici nima težav, bi morala v nekaterih državah pregled plačati. Meni vzame to pol ure več kot dragocenega časa, saj sem takrat odgovorna za vse oddelke vporodnega, sprejemnega, ginekologijo, pa še kakšno operacijo moram vmes opraviti. Takrat sem za vse sama. Dežurstva pri nas so res naporna. Vsi pa se strinjamo, da bi morali ljudje plačati, če pridejo, ne da bi resnično imeli težave. Tak sistem bremeni naše zdravstvo, zato pa smo, kjer smo.«

Medicina je njeno poslanstvo. Rojena je v Makedoniji, a je že od majhnega navezana na Slovenijo. Njen oče je namreč leta 1970 prišel v Kočevje in imel tam svojo trgovino. »Tam se je vedno lepo počutil, meščani so ga vzeli za svojega in ga imeli radi.« Z mamo in bratom so pri njem preživljali počitnice. »Vsako leto sem v Sloveniji preživela približno štiri mesece.« Vedno ji je bilo tako lepo, da se je odločila, da bo tu nekoč živela za stalno. Njeno življenje je za vedno zaznamovala prometna nesreča pri dvanajstih letih, ki se je zgodila pri Zagrebu, ko so se iz Makedonije vozili v Slovenijo. »Edina sem se zbudila iz nezavesti in se nekako prebila do avtoceste ter klicala na pomoč. Že takrat sem bila heroj,« se je hudomušno nasmehnila. Nekaj časa sta bili z mamo v bolnišnici v Zagrebu, potem so ju premestili v Ljubljano, saj sta obe imeli tudi slovensko državljanstvo. »Zdravniki so bili tako dobri z nami in nam tako nesebično pomagali, da sem se že kot deklica odločila, da postanem zdravnica. Oče me ni jemal povsem resno, saj je do poklica dolga pot, ampak sem vztrajala.« Medicino je z bratrancem in bodočim možem, s katerim sta se poznala še iz srednje šole, študirala na Reki. V petem letniku so imeli prakso na ginekologiji. Ko je prvič prisostvovala porodu, je bil občutek zanjo tako veličasten, da se je odločila specializirati ginekologijo. »Ni mi žal. Pacientke mi velikokrat rečejo, da je videti, da to delo opravljam z zadovoljstvom. In imajo prav.« Po končanem študiju jo je mož sicer nagovarjal, da bi šla živet v Švico, kjer so bili njegovi starši, pa se tam ni videla, niti ni znala nemškega jezika. »Vedno sem se videla v Sloveniji,« je povedala. Tako so se ustalili tukaj, mož pa je razpet med Švico in Slovenijo.

Več v reviji Zarja Jana, 6.10.2020