Kočevka Manca Korelc o sebi pove, da je izjemno energična, samosvoja, »odštekana« ... V resnici poka od energije, nenehno je v pogonu in kar naprej načrtuje male in velike izzive. »Rada premikam svoje meje, saj je zunaj cone udobja najbolj zanimivo. Po žilah se mi pretaka nenehna želja po napredovanju na vseh področjih, tako v športnem kot poslovnem smislu.« Je uveljavljena in večkrat nagrajena specialistka za digitalni marketing, ukvarja pa se s šolanjem podjetij, kako uporabiti LinkedIn za marketing in prodajo. V svoji karieri je izvedla že več kot 235 predavanj in delavnic, svoja znanja pa posreduje tudi na londonski šoli za odnose z javnostjo, Netfork Akademiji, Inštitutu in akademiji za multimedije itd.
Kadar izstopi iz poslovnega sveta, je Manca navdušena športnica. Včasih se je veliko ukvarjala s tekom, potem pa jo je prevzelo kolesarjenje. Odkar se je zaljubila v črno treking kolo »z ravno prav barve Soče«, kot pravi z nasmehom, so se začeli nizati sobotni in nedeljski kolesarski izleti. Zanjo so postali vrhunec športnega užitka, pomešanega s spoznavanjem Slovenije. Ko je v enem letu prekolesarila 4500 kilometrov, je dojela, da jo je ta oblika gibanja povsem zasvojila.
Samo en izziv je za Manco premalo. Konec leta 2016 je zarisala projekt Moja jezera. To pomeni, da si je izbrala cilj, da bo obiskala in opisala vsa slovenska jezera oziroma stoječe vode. V tem projektu se je odločila združiti vse svoje ljubezni – do jezer, kolesarjenja, raziskovanja skritih kotičkov Slovenije, fotografiranja in pisanja ter objavljanja na digitalnih kanalih. »Ne more biti boljše in bolj jaz!« navdušeno pojasni.
Po treh mesecih skrbnega načrtovanja je spomladi 2017 začela obiskovati jezera. In da ne bi bilo premalo, si je obenem privoščila še en projekt – v enem dnevu prekolesariti Slovenijo. Tako gre to pri Manci. Na začetku julija 2017 je samostojno, brez spremstva, v 24 urah Slovenijo prevozila diagonalno – od Hodoša do Pirana. »Začela sem ob treh zjutraj v Šalovcih in po neznansko napornih 368 kilometrih prispela v Piran naslednji dan točno ob treh zjutraj. Diagonala po Sloveniji je bila začetek tektonskih premikov in sprememb v mojem življenju.«
Zakaj jezera? »Že od nekdaj me voda v različnih pojavnih oblikah v naravi prevzema na prav poseben način. Potoki, reke, hudourniki, sotočja, morje, jezera. Poznate tisti občutek, ko nekaj zagledaš in se v hipu umiriš, na obraz se ti nariše rahel nasmeh in zožiš veke, kot bi s tem še bolj doživel to lepoto? No, ta občutja meni ustvari jezero. Dodaj še lesen pomol, četudi podrt, melanholična drevesa in grmovje, ki kot varuhi ohranjajo sveto samotnost, ter plahe ptice, drseče po mirni gladini, in v tistem trenutku je to vse, kar potrebujem za srečo.«
Katera so ji najbolj pri srcu? Najraje ima majhna jezera, tista »sredi ničesar« in s čim manj obiskovalci, pozabljena od sveta. »Namen je spoznavanje neznanih stoječih voda na slovenskih tleh, ki se jih ni dotaknil komercialni turizem. Vsi poznamo Blejsko in Bohinjsko jezero, ampak to pomeni tudi, da ob obali skorajda ni klopce za umirjeno opazovanje vode, krožna vožnja s kolesom pa je podobna slalomu najvišje stopnje zahtevnosti. Jaz pa resnično bolj uživam na nenatrpanih bregovih jezer.«
In koliko naj bi jih bilo v Sloveniji? Menda imamo okoli 1300 stoječih voda naravnega in umetnega izvora, poimenovanih jezera, bajerji, ribniki, kali in lokve. Neuradna številka pa se giblje proti deset tisoč stoječim vodam.
Manca jih je do zdaj obiskala 1.117.
Več v reviji Zarja Jana št. 38, 22. 9. 2020
Galerija
Poglej vse fotografije (3)
