Kakšne so te štiri novele zakona o medijih po vašem?
Vse štiri novele so bile očitno napisane zelo ekspresno, zelo površno in zelo nestrokovno. Ekspresnost in površnost sta jasni že zaradi dejstva, da so te zakone predstavili prvi teden v juliju, vladna ekipa pa je nastopila mandat v drugi polovici marca. Pri tem je marec in april »odnesla« korona. In verjamem – ali vsaj upam –, da se v tistem času, marca in aprila, pa tudi maja, na ministrstvu za kulturo niso ukvarjali s štirimi zakoni o medijih, kajti ko se zgodijo tako ekstremne situacije, kot je vsesplošna svetovna pandemija, imamo veliko bolj perečih področij, ki potrebujejo pozornost vlade in ministrstva – recimo delovanje kulturnih institucij v novih razmerah ter dodatne oblike pomoči za kulturo in medije. Če se je torej nekdo lotil pisanja štirih zakonov junija, je za vsak zakon porabil en teden. To je rokohitrstvo in to se vsem tem zakonom pozna.
Kje pa se vidi površnost teh zakonov?
Po vrsti določil. Ti zakoni so v mnogih delih in kot celota nepremišljeni. Če ilustriram samo eno površno in škodljivo določbo novega zakona o medijih, ki bi morala zaskrbeti vse državljane, ne glede na politično usmerjenost: to je novo določilo, kaj je slovenska glasba. Pri vokalni glasbi je to zgolj tista, ki je v slovenskem jeziku. Pri instrumentalni glasbi pa zgolj tista, ki je bila producirana ali izdana v Sloveniji. To je omalovaževalno do večine klasičnih in jazz glasbenikov, mednarodno uveljavljenih in mednarodno aktivnih glasbenih umetnikov, kajti posnetki njihovih koncertov v tujini po novem – niso več slovenska glasba. Če, na primer, Dubravka Tomšič Srebotnjak posname in izda ploščo v tujini, to ni slovenska glasba. Ker ni izdana pri slovenski založbi.
To pripisujete površnosti?
Absolutno. Pripisujem površnost ljudem, ki so hiteli in zato tudi niso dobro premislili, kaj pišejo in kakšne napake delajo. A povzročili bodo škodo glasbenikom in radijskim postajam. Po tej klasifikaciji tudi Golica ne bo več slovenska glasba, ker naj bi bila prvič posneta v Avstriji. Kako lahko nekdo predlaga zakon, ki izloči Golico in pravi, da to ni več slovenska glasba? Ali izloči večino repertoarja Dubravke Tomšič, Uroša Lajovica in mnogih drugih vrhunskih ustvarjalcev? Takšne neverjetne napake kažejo na izjemno površnost in škodljivost teh novih zakonov. Zato se strinjam s kolegom, akademikom Slavkom Splichalom, ki je opozoril, da so to zakoni proti medijem.
Izjavili ste, da to ni ministrstvo za kulturo, ampak proti kulturi.
Nekdo, ki omalovažuje Dubravko Tomšič, Uroša Lajovica, slovenske filharmonike, ki sploh ne pomisli na te ustvarjalce, gotovo ne prispeva k slovenski kulturi.
Več v Zarji Jani št. 37, (15.9.2020).
