Zaslona telefona se po podatkih iz lanskega leta dotaknemo 2617-krat na dan. To je bistveno večkrat, kot se dotaknemo sočloveka. Telefon je očitno postal najpomembnejši objekt v našem življenju. Brez njega preprosto ne zdržimo več. Študente na začetku študijskega leta vprašam, čemu bi se rajši odpovedali, telefonu ali mezincu desne roke. Potem razmišljajo in mi navadno odgovorijo, da kazalcu desne roke se ravno ne bi odpovedali ... mezincu pa. Podatki, koliko časa gledamo v zaslone mobilnih telefonov, so šokantni. Od nekaj manj kot treh ur na dan leta 2015 smo prišli do skoraj štirih ur. Čas smo torej podaljšali za eno uro – v petih letih. Da o drugih zaslonih, televiziji, računalniku sploh ne govorim. To pomeni, da je resničnost, ki jo doživljamo, vse bolj na drugi strani zaslona, ki je postal naše glavno okno v svet.
Kako to mislite? Realnost ni tam, kjer smo mi?
Oboje je resnično. Sam ne ločujem med virtualno resničnostjo in resnično resničnostjo. To, kar je na drugi strani zaslona, je prav tako resnično, in tega se večinoma ne zavedamo.
Povejte mi primer, prosim.
Ljudje se na Facebooku ali Twitterju dostikrat pogovarjajo drugače, kot bi se pogovarjali iz oči v oči. Začnejo uporabljati besede, ki jih sicer ne bi. Začnejo se zafrkavati, tikati in vsepovprek žaliti ter pljuvajo drug po drugem. In to počnejo kar vsi po vrsti, ne samo t. i. troli. Troli postajamo kar vsi, od navadnih smrtnikov do politikov. No, prav politiki so celo najhujši v tem, kako ponižati človeka s pozicije moči. Očitno se mnogi med njimi v svoji psihopatiji in narcisoidnosti ne zavedajo, kako boli zapisana beseda. Zato moramo začeti vzpostavljati nov komunikacijski bonton in postati odgovornejši za svoje besede na drugi strani zaslona.
Želite reči, da zapisana beseda boli bolj kot izrečena?
Enako boli. Če vam v živo rečem: »Ti si pi...,« vas to preseneti, kajne? Takih stvari preberemo na spletu nešteto. Ker ne vidiš človeka na drugi strani, ga je lažje užaliti, posebej ker se pogosto oba skrivata za anonimnostjo in psevdonimom. Pred desetletjem, dvema sem veliko upanja polagal v spletno komunikacijo, ki se mi je zdela temelj demokracije za prihodnost, zdaj pa sem vse bolj razočaran nad tem, kako uporabljamo omrežja. Vedeti moramo, da so dejanja in besede na spletu enako boleči kot v fizičnem svetu. Svetova nista dva, svet je eden. Digitalna in fizična resničnost sta en svet. Živimo pa hkrati v obeh.
Digitalni profil imamo skoraj vsi, od mladih do starih.
Najhitreje rastoča generacija na Facebooku je tista nad 60 let, tudi ta se začenja privajati na digitalno resničnost. Teh orodij pa pogosto ne znajo uporabljati, ne poznajo komunikacijskega bontona. Starejša gospa, na primer, prilepi fotografijo v kopalkah svoji kolegici, s katero sta bili na plaži, na »zid«, ki je javno dostopen, namesto da bi jo poslala samo njej. Sporočilo naj bi ostalo med njima, vidijo pa ga vsi. Prav je, da tudi starejši uporabljajo ta omrežja, a vseeno mislim, da moramo več časa preživljati v fizičnem svetu, se pogovarjati iz oči v oči, saj je to ljudem blizu. Po omrežjih komuniciramo šele dvajset let, iz oči v oči pa se pogovarjamo na stotisoče let! Zato moramo to plat bolj poudariti, preživeti več časa drug z drugim in nehati žonglirati s prijatelji. Koliko jih imate vi na Facebooku?
Več v reviji Zarja Jana št. 36, (8.9.2020).
