Naraščajočo skupnost spremljam že vsaj štiri leta, ko je do mene prišla prva ponudba za mandarine, ki jih moji otroci naravnost obožujejo. Zabojček mandarin po navadi ni zdržal do naslednjega tedna, ko je Marko Šamić iz Opuzena pripeljal novo zalogo. Ano sem srečevala v Ljubljani, vse dokler niso svoje dostave razširili na druge konce Slovenije, tudi v Domžale, ki so bližje mojemu domu. Vedno je v pokušino prijazno ponudila še druge dobrote, ki so jih Šamiči pripeljali iz doline Neretve – sok, fige, granatna jabolka …
Vsi smo del zgodbe. »Ne morete vedeti, kako okusni so sokovi, sadje, če jih ne poskusite,« mi je razložila, ko sva se srečali v Kosezah v družbi njenega novorojenčka, ki je ves čas najinega pogovora bolj ali manj mirno spal v vozičku. »Se opravičujem, ker se vam vmes nisem mogla oglasiti, imamo nekaj zapletov z jutrišnjo dostavo Markovih lubenic,« je dejala in povedala celo zgodbo. »Marko je podaljšal vozniško dovoljenje kategorije C, ki so ga na policiji uspešno izgubili, in zdaj mu v Zagrebu delajo novo, obljubili so, da bo jutri. Zjutraj ni mogel prižgati kombija. Diagnoza: počena cev za bencin. Mehanik pa je odkril še počeno notranjo gumo. Marko me je klical in ponavljal, da mu letos Mali plac ni usojen! Jaz pa sem mu ves čas ponavljala, da bo vse v redu. Poleg tega sta oba s punco morala narediti še test za covid, ki stane 200 evrov.« Z ljudmi, s katerimi sodeluje, so kot družina, zato je prijetno brati njene objave, v katerih nam sporoča, kako raste sadje in zelenjava, ki ju naročamo, koliko še manjka, da bodo v naših zabojčkih. Izvemo pa tudi o vseh težavah, s katerimi se spadajo mladi kmetovalci, da nam je jasno in razumemo, zakaj ob naslednji dostavi morda ne bo malin, jagod … Tako tudi mi čutimo, da smo del zgodbe.
Ampak kako se je vse skupaj začelo, vprašam Ano, ki je po rodu Hrvatica in se je pred nekaj leti pri nas poročila. V Slovenijo je najprej prišla službeno, kot stevardesa družbe Dubrovnik Airline, ki naj bi šolala Slovenke za neko zasebno letalsko družbo. Nekaj kasneje pa je v Saudovi Arabiji dobila prestižno službo vodje protokola na zasebnem letalu kraljeve družine. V petih letih je videla ves svet. Na tri mesece se je za mesec dni vračala v Slovenijo. Čeprav sva se dobili, da govoriva o Malem placu, mi radovednost ni dala miru. Kakšno je bilo vendar življenje v takšnem blišču? »Kadar je kralj letel, je bila posadka ves čas z njim. Tako smo po mesec dni preživeli v Parizu, na Novi Zelandiji, Avstraliji, Japonskem …. Dekleta smo imela vsaka svojo hišo s služabnikom. Ampak kaj ti to pomaga, ko pa je bilo življenje za ženske takrat še tako omejeno, pravila pa zelo stroga.«
Od začetka. Čeprav je bila plača visoka, se je po petih letih vrnila v Slovenijo in začela od začetka. Medtem ko je pisala prošnje za zaposlitev, si je najela njivo in se učila vrtnariti. »Prijateljica mi je rekla, da sem bila prej toliko v zraku, da sem potrebovala prizemljitev, zato sem kar naprej brskala po zemlji.« Poglobila se je v vrtnarjenje in snemala videe za Youtube. Enega od njih so videli v podjetju HomeOgarden in ji po razgovoru ponudili službo, potrebovali so nekoga za prodajo na slovenskem in hrvaškem trgu. Hitro se je vživela v majhno skupino v podjetju, vzporedno pa je nastajala skupnost Mali plac. Po naključju je namreč spoznala Šamiće. Iz rodovitne doline reke Neretve so v Slovenijo prišli v upanju, da bodo pri nas prodali nekaj sadja. Na Hrvaškem se je zaradi embarga na izvoz v Rusijo prodaja popolnoma ustavila. »Razmišljala sem, kaj bi lahko naredila, in za začetek na Facebooku objavila fotografijo mandarin na pladnju s pripisom, da jih bo naslednji teden spet mogoče kupiti.« Novica se je začela širiti od ust do ust in tako so bile Šamićeve mandarine v Sloveniji vse bolj zaželene. Vmes je zase iskala ponudnike kakovostne domače moke, zelenjave, mesa …. Še naprej pa je skrbela za dostavo sadja iz Opuzena. S Šamiči so se z leti tako zbližali, da so ji že kot družina in so jo vedno veseli, ko se po dopustu na Korčuli z družino za nekaj dni ustavi še pri njih. »Najprej smo se spraševali, kaj pomeni Mali plac za prihodnost, hitro pa ugotovili, da si ti naša prihodnost,« ji je nekoč dejal Markov oče Matko Šamič.
Širitev. Sčasoma so se dostave po Sloveniji začele nepričakovano širiti. »Vedno več je bilo prošenj iz drugih koncev Slovenije.« Vmes sta se zbližali s Špelo Krasko Gerbec, ki je kupovala izdelke od začetka. Ponudila se je, da ji pomaga pri organizaciji, in od takrat sodelujeta. Špela med drugim skrbi za naročilnice, ki so zdaj elektronske, Ana pa za promocijo na fecabooku. »S Špelo sva se krasno ujeli in ne vem, kaj bi brez nje. Je moja desna roka, obe pa se po najboljših močeh trudiva odgovoriti na vsa vprašanja. Vedno se hecava, da Mali plac dela 24 ur na teden. Obe iščeva najbližje vire dobre hrane. Za svoje otroke želiva samo eno: Da jejo čim manj 'iz škatle' in čim več iz zemlje, da znajo ceniti tistega, ki ves dan gara na njivi, in da si bodo sami znali ustvariti boljšo prihodnost.« Sčasoma so ljudje začeli spraševati še po drugem sadju. »Spomladi so mi pisali za marelice. Lastnica trgovine Vitaminček iz Idrije mi je povedala za kmetijo Drnovšček iz Goriških brd. Najprej so mislili, da gre za majhno dostavo, ki se jim ne bi izplačala, na koncu se je v eni rundi nabralo naročila za 600 kilogramov. Bilo jim je tako všeč, da so ostali. Prodajajo jagode, marelice, breskve, slive, hruške, kakije. Eva Kelemina in Boštjan Horvat, ki nam dostavljata domače piščance, sta nam priporočila Jureta Kolariča z bioborovnicami. Jure je omenil, da ima poleg borovnic še ekološko govedino angus in me vprašal, ali bi jo kdo kupil. V dveh dneh smo prodali celega bikca. Ko smo čez mesec dni spet dali naročilnico za govedino, so jo razgrabili čez noč. Jure ni mogel verjeti. Povedal mi je zgodbo, kako je bil pred nekaj leti na obisku pri nekem ekološkem kmetu iz Avstrije, ki mu je zaupal, da preživi samo od tega, kar proda v svoji okolici, in da so to postale tudi njegove sanje. Ampak tudi pomisliti si ni upal, da se mu kaj takega lahko zgodi. Zdaj smo mu prodali že toliko mesa, da je moral razširiti čredo.«
Potem je prišla korona. Sezona se je letos začela zelo čudno, pravi. Ker v času karantene še ni bilo toliko sadja in zelenjave, niso bili tako zaskrbljeni, da zaradi ukrepov niso mogli organizirati prevzemov. »Aprila in maja pride Marko prvi z jagodami. Vendar takrat ni mogel čez mejo, prav tako ni bilo obiralcev, ki po navadi pridejo iz Bosne, tako da z njihovimi jagodami ni bilo nič. Ko so se razmere sprostile, pa smo začeli z Drnovščkovimi jagodami in ekološkimi jagodami nekega fanta iz Pivke. Vmes nas je poklicala še punca iz Pivke, ki se je pridružila z ekološkimi izdelki iz kozjega mleka, tudi z njeno družino smo se odlično povezali. V tistem času so ljudje začeli vse bolj iskati domače vire zdrave prehrane in tako so se obrnili na lokalne kmete. Od takrat je povpraševanje pri nas res ogromno.« Vmes se je zgodila tudi zgodba s presežki solate zaradi karantene in Ana se je z Malim placem vključila v akcijo prodaje vsaj dela te solate. Zupanovi iz Kranja so od takrat v tej skupnosti srčnih mladih in zagnanih ljudi, ki vsi razmišljajo podobno. »Veselimo se še vsake dostave medenih izdelkov mlade čebelarke Urške Intihar, domače GreGurMan moke ter okusnih Anjinih domačih štrukljev. Za dnevno dozo vitaminov pa poskrbi mlada ekipa Sadjarstva Krepfl, ki prideluje odlične maline, robide, jabolka... Povezuje nas to, da vsi delamo s srcem za kakovost in dobre izdelke.«
Ljubeznice v Sloveniji. Ani so že predlagali, naj razširi ponudbo in naj se ukvarja samo s tem, pa pravi, da potem to ne bi bilo več isto. Med vso zgodbo o Malem placu je rodila dva otročka in zaradi napornega urnika, ki ga je težko usklajevala z družino, zamenjala službo. Njeno preživetje pri Malem placu bi bilo odvisno od sezone in od kmetov, redna služba pa ji vseeno omogoča varnost. »Zgodba se je začela iz čisto osebnih razlogov, ker sem iskala domače in kakovost zase, za svojo družino, pa se je izkazalo, da to iščejo tudi drugi.« Zanjo ne pride v poštev, da bi sadje kupovala v trgovini. »Vem, kako delajo s sadjem, ki prihaja od daleč. Ko sem delala na letalih, pa sem videla tudi, koliko je plastične hrane. Povsem drugače je, če dobiš sadje in zelenjavo z vrta ali naravnost od kmeta kot pa v trgovini.« Kmetje Malega placa vsi sami predajo svoje pridelke, njihove zgodbe in prigode Ana pogosto opisuje na družbenih omrežjih, ob dostavah pa jih lahko tudi spoznamo. »Slovenija bi lahko bila stoodstotno samooskrbna, če ne bi bilo toliko nevoščljivosti med ljudmi. Če bi malo manj komplicirali in bolj pomagali drug drugemu, bi dobra hrana preprosto našla pot med ljudi. Veseli me, ko vidim naročila iz podjetij, ki želijo zdravo malico za zaposlene. Redno naročajo iz vrtcev in veganskih slaščičarn. Upam, da bo čimveč ljudi cenilo mladega kmeta in našlo pot do dobre hrane. Tako malo je potrebno,« je končala najin pogovor. Malo pozneje pa sem dobila še njeno veselo sporočilo, da je Marko Šamić uredil vse potrebno za dostavo lubenic oziroma ljubeznic, kot jih je poimenovala. Na koncu se tako ali tako vedno vse dobro izteče, je še dejala.
Galerija
Poglej vse fotografije (2)
