Pogovor sem začela na koncu, v sedanjem trenutku. Barba se je preselil z lokacije, kjer je trgovinica živela pet let, nova trgovinica pa je zaživela šele pred enim tednom. Torej smo zares dobrodošli, da skupaj posolimo otvoritev, še eno novo obdobje v karieri. Pričakovala sem nekaj pritoževanja zaradi koronakrize, pa sta me »razočarala«. Čeprav bi finančno stanje lahko bilo povod za pritoževanje, Davor in Sara vidita prednosti, ker si tako želita. Barba sol je njun način življenja.
Vse je videti prekrasno ... Toda ali se da s tem preživeti?
Prodajati svojo strast ni lahko. Če izhajaš iz svoje strasti in ne iz poslovnega načrta, se je definitivno težko preživljati. Ker če gre za strast, ne more biti samo posel. Vsaj jaz tako čutim. Sam se imam bolj za umetnika, za kreativca kot za poslovneža. Zame so ti izdelki veliko več kot le soli. Zame je vsaka kreacija zgodba zase, zgodba, ki je del našega družinskega življenja.
Je v Sloveniji še težje prodajati svojo strast?
V Sloveniji res še težje. Toda v desetletju, kolikor so Barba soli na sceni, je veliko skeptikov spremenilo mnenje. Brendu seveda pomaga tudi sodelovanje z drugimi ljudmi iz kulinaričnega, vinskega, ribiškega in drugih lepih svetov, a jih nisem iskal, na mojo življenjsko pot so prišli spontano. Bil sem manjši od molekule soli, ko sem srečal vse te kulinarične mačke, vinarske bogove, ribiške kraljice, kot so na primer chef Joško Sirk, vinar Edi Simčič, biologinja Irena Fonda, lastnica ribogojnice Fonda ...
Ko je pred tremi leti na naša vrata potrkal gospod Sirk, sem se počutil, kot bi potrkal sam Jezus. Preprosti ljudje, ki uresničujejo nore ideje. Njihov način dela je zame vzor, srečen sem, da jih imam za prijatelje. Res je, iz takšnih sodelovanj nastanejo prijateljstva. Hvaležen sem, toda dolgo se nisem znal pohvaliti z uspehom, zdaj gre malo lažje, zavedam se, da delam dobre soli.
Pričakovala sem človeka, ki se rad pohvali ... To bi se dalo slutiti s fotografij.
Daleč od tega. Dolgo sem bil nesamozavesten, človek, ki je pogosto iskal zavetje v naravi, rahločuten mladenič, ki je objemal drevesa, ker ni imel v kriznem trenutku nikogar drugega. Dal sem skozi preizkušnje, iskanja, poskuse, tudi podjetniške poskuse, bolj ali manj uspešne, gradil uspešno kariero v italijanskem finančnem podjetju, kjer sem srečal Saro. Oba sva bila pridna in odgovorna delavca. A nisem bil srečen v tisti zaprtosti prostora in zaradi odnosov, skrčenih možnosti ter na koncu še poniževalnih pogojev in nizkega plačila. Takrat sem imel 103 kilograme, in to je bila teža nezadovoljstva. Bila sva finančno izredno šibka, obremenjena s kreditom, Sara se je morala čuvati zaradi nosečnosti z dvojčkoma, ležala je v bolnišnici, velikokrat nisem mogel k njej, ker v podjetju za to ni bilo razumevanja. Bala sva se za življenje fantka, napovedi niso bile dobre. Začutil sem, da sem jaz tisti, ki se mora zdaj odločiti ter poskrbeti in skrbeti za svojo družino. Ko sta se dvojčka rodila, se stvari niso ravno odvijale tako, kot bi si želeli. Tako glede njunega zdravja kot drugega. Vse, kar je takrat funkcioniralo, sta bila odnos z ženo in podpora družine. Toda otroka sta bila potem dobro, in to je bilo najpomembnejše. Sara je rekla, da noče, da bi bil nesrečen zaradi te službe, in da naj dam odpoved. Še danes ne veva, zakaj se sploh nisva bala tega koraka.
Soli z okusom so bile le moja ljubiteljska igra v domačem kulinaričnem svetu, občasno darilo za prijatelje, in ti so bili navdušeni. Sara je rekla, da je to tisto, kar me osrečuje, da vidi in ve, da je to Barba in nič drugega ne more biti. Barba pa je bil moj vzdevek. Ko sem dobil prvo naročilo, sva dobila krila za popoldanski s. p. Ko sem dal odpoved, sem postal samostojni podjetnik. Težki življenjski koraki ... Moraš imeti jajca, da se odločiš, kot pravi Sara. Ampak vedela sva, da se bova znašla in da se je vse zgodilo z razlogom.
Galerija
Poglej vse fotografije (4)
