Tehtnica v lekarni ni delala. Aleš je stopil na tehtnico v lekarni v zdravstvenem domu. Tam so tehtnice s kar visokimi številkami. A naprava ni delovala. Maksimalna teža je bila 225 kilogramov. Aleš jih je imel očitno več. Naslednji dan se je za šalo stehtal na delovnem mestu, kjer imajo poštno tehtnico za res težke palete. Ta je pokazala 227 kilogramov. »Na tej fotografiji sem seveda grozljiv. Vsa oblačila, ki sem jih nosil, so mi bila premajhna, hlače so pokale po šivih in nosil sem majice 9 XL. Komaj sem se premikal. Ponoči sem slabo spal, zaradi težav z dihanjem sem se zjutraj zbujal utrujen. Začarani krog.« Zanima me, kako je postal tako debel. »To je vprašanje za milijon dolarjev. Prišlo je postopoma. Z vsaj tremi poskusi uspešnega hujšanja. S 120 na 90, s 140 na 120, s 190 na 120. Ampak vsakič sem težo pridobil nazaj.« Koliko človek poje, da se tako zredi, me zanima. »Zdi se mi, da je šlo za kombinacijo neaktivnega sloga življenja, pretiranega buljenja v računalnik in prenajedanja. Od jutra do popoldneva običajno nisem jedel nič, popoldne pa sem šel (lačen) iz službe spotoma večkrat v McDonalds. Pojedel sem dva velika menija, pa še kaj zraven. Dvakrat, trikrat na teden. Po takšni hrani si zaspan. Zvečer pred spanjem pa še kakšen napačen obrok. Nezdrava hrana, preveč hrane in ob napačnem času – temu se reče 'binge'. Pri dr. Sentočnikovi sem leta 2009 shujšal za 70 kilogramov in imel vso strokovno podporo. Imel sem učinkovito, ne preveč strogo dieto, s 1600 kalorijami na dan, s katero sem učinkovito shujšal. Vendar sem se odločil, da s hujšanjem nadaljujem sam. Pa mi je rekla, da se bom po vsej verjetnosti zredil nazaj. In sem se. V petih, šestih letih.«
Več v reviji Zarja Jana št. 29, 21. 7. 2020
Galerija
Poglej vse fotografije (2)
