Obrnila sem se in že ga ni bilo več. Smuknil je v gozd nedaleč stran pogledat, ali ni čez noč morda zrasel kakšen jurček. Odhitela sem za njim, v upanju, da najdeva kakšnega za v lonec, vendar nisva imela sreče. »Tu okoli jih je dosti, zadnjega je včeraj odtrgal sin Samo. Danes pa očitno ne bo nič. Ni več prava luna,« je poznavalsko dejal in nas popeljal med svoje rastline. »Če bi bilo mogoče, bi bil tukaj vsak dan! To je življenje! Narava! Še pred tremi leti sem vsak dan peš prišel sem gor, 25 minut sem potreboval. Zdaj pa grem še trikrat na teden. Lažje je, če me kdo pelje, čeprav grem tudi vso pot peš. Čisto rad sem sam, družbo mi delajo rastline, tudi pogovarjam se z njimi. Sem bral, da potem bolje rastejo. Če me kakšen teden ni, je videti vse žalostno, če večkrat pridem, jih zalijem, malo razrahljam zemljo, se pa prebudijo in razbohotijo, vsaj jaz tako mislim!«
Nisem mislil, da bom doživel sto let. Triindvajsetega maja je v znanem gostišču v središču Idrije v krogu svojih najbližjih (sina, vnukov, pravnukov in drugih sorodnikov) praznoval stoti rojstni dan. Zaigrala mu je tudi idrijska godba na pihala, čestitko pa je dobil celo od predsednika Boruta Pahorja. Če ne bi vedela, koliko jih šteje, bi mu prisodila vsaj dvajset let manj. Resnično. »Delo človeka drži pokonci,« se je nasmehnil, ko enkrat obsediš, je konec. »Amen!« je zaključil.
Njegov dan se začne ob pol sedmih, ko vstane in telovadi. »Imam svojo serijo vaj, ki jih izvajam vsak dan že dolga leta, vse od takrat, ko sem imel težave z išiasom in so mi dali napotke zanje.« Potem zajtrkuje. Dvakrat na teden kruh z marmelado in skuto ter čaj, vse preostale dni pa belo kavo s kruhom. Že od najstniških let. »Zame je to najbolj zdravo! Kruh spečem sam, mleko pa kupimo od kmeta.« Potem gre na obhod po mestu. S kakšnim prijateljem spije kozarček rujnega, potem pa, če je le mogoče, koga prepriča, da ga pelje na njegovo posestvo nad Idrijo, kjer so si zgradili manjši vikend. »Ko pridem sem gor, se mi zdi, kot da sem v nebesih! V naravi se počutiš mladega, na asfaltu pa se hitro postaraš,« je razložil. In potem obdeluje svoj vrtiček, največkrat mu pomaga sin. »Čez štirinajst dni bo treba izkopati krompir, je ta zgodnji. Pa jabolka bodo že tudi konec meseca,« je s prsti pokazal na eno od jablan, ki jih je pred leti presenetila s kar osemsto kilogrami sadežev. Fotografije, ki pričajo o tej neverjetni letini, visijo v dnevnem prostoru njegove hiške. »Največkrat samo opazujem in pregledam, kako vse raste, kaj že zori, razmišljam, kaj bi lahko še posadil, kaj izboljšal. Delam kakšno uro, nato pa počivam. Vseeno nisem več v takšni formi, da bi lahko delal več ur skupaj. Treba je biti moder in upoštevati telo, kaj še zmore in česa ne, da ni kaj narobe,« se je navihano nasmehnil, kot otrok, ki je nekaj ušpičil, in te iskrice sem lahko opazovala ves čas našega srečanja.
»Nikoli si nisem mislil, da bom doživel sto let. Vendar tudi ne štejem več. Ne razmišljam o tem, kdaj bom umrl, to je nekaj naravnega, nič se ne bojim. Lepo živim, vse mi paše, nič mi ne škoduje. Vsak dan spijem kakšen kozarček vina. Če je zunaj vroče, doma potem spijem tudi kozarček šnopčka, ki fino pohladi,« nam je zaupal eno svojih preverjenih navad. Včasih sta z ženo nabirala zdravilne rastline za čaje, zdaj čaj kupita. »Sadim pa luštrek. Čez kakih 14 dni bom imel semena. Zrna očistim, zmečkam in namočim v belem vinu. Potem pa tri tedne zjutraj na tešče spijem pokrovček tega napitka. To je najboljše zdravilo za jetra in ledvice, jih čisti. O tem sem nekje prebral in deluje. Jaz temu receptu zaupam. Pred kratkim sem bil na pregledu in imam jetra in ledvice povsem zdrave.« Pri svoji starosti jemlje občasno dvoje tablet – za tlak in aspirin. »Ob nedeljah pa telo počiva, takrat ne telovadim in ne vzamem nobene tablete! Zdravnikom ne verjamem vsega. Delam, kar vem in čutim, da je prav. Danes bi lahko jemal deset različnih tablet, pa je bolje, da jih ne, ni potrebe.« Tudi nedavna epidemija in vse z zvezi z njo ga ni prestrašilo. »Nič se ne sekiram in upoštevam pravila. Po mojem je preveč panike, zato se tudi virus širi. Se mi zdi, da je preveč politike vmes in da premalo upoštevajo tiste zdravnike, ki govorijo pametno. Neke stvari je treba upoštevati, vsega pa tudi ne. Malo se moraš 'ahtati' in biti pozoren do sebe. Predvsem pa se ne smeš sekirati. Mislim, da je meni narava dala življenje.«
Več v reviji Zarja Jana, 14.7.2020
