O sebi in svojem življenju ves čas odloča sama. »Ne bi prenesla, da bi kdorkoli kaj naredil v mojem imenu. Temu se baje po novem reče starizem. Z vsem srcem mu nasprotujem. Prepričana sem, da je vsak človek najprej človek in šele potem star ali mlad. Če je opravilno sposoben, mora o sebi vedno sam odločati. Torej ne sorodniki, zdravniki, zaposleni v domovih starejših ali birokrati,« je odločna.
Pravi, da je bila delavka v tovarni Svit, kjer so delali nekoč zelo popularne majolike. Upokojila se je leta 1975. »Moja pokojnina skupaj z varstvenim dodatkom in vojno odškodnino res ni visoka, ampak zadovoljna sem.«
Samostojna stoletnica. Posebej poudari, da je srečna, ker jo je njena zdravnica, ko ji je povedala o bolečinah v roki, takoj poslala na operacijo, da torej ni zamahnila z roko, češ da pri njenih letih takšen poseg nima smisla. »Pa ima, saj še vedno sama skrbim zase. S slabo levico bi veliko težje. Pa tudi ta je v zadnjih tednih nekaj zatekla, menda revma, zdaj je že bolje.«
V dom starejših ne bi šla rada. »Tam stanovalec skoraj o ničemer ne more odločati sam. Še na zajtrk, kosilo in večerjo morajo priti, ko to rečejo zaposleni.« Ona pa živi v svojem stanovanju v enem izmed blokov v Kamniku in si sama kuha. »Imam zlate sosede v bloku, ki vsak dan pozvonijo pri mojih vratih in me vprašajo, ali potrebujem kaj iz trgovine.« Včasih jo presenetijo celo s kakšno juho ali čorbo, saj vedo, da ima rada jedi na žlico. Za pomoč lahko zaprosi tudi sina, snaho ali vnuke, ki živijo v bližini. Vsak dan se slišijo po telefonu in skoraj vsak dan jo sin ali kdo drug pride pogledat.
Sicer pa Valerija poleg kosil zase kuha še sokove in marmelade, peče pecivo, do lani je vlagala tudi kumarice in papriko, pomiva posodo, pospravlja, bere, šiva, se sama neguje, gleda televizijo, posebej nadaljevanke itd. Rada poklepeta s sosedi ali sorodniki, osebno ali po telefonu. »Vesela sem, da vsi hvalijo moje gibanice, orehovo in pehtranovo potico, pa tudi jabolčni zavitek.« Z njimi je do nedavnega razveseljevala sorodnike za vse praznike. Zdaj, po operaciji, malo manj, a še vedno poskusi sem in tja. »Ker težko hodim, me v banko, trgovino, k frizerju ali pedikerju pelje sin.« Doma se premika z berglo. »Na balkonu pa imam kolo za razgibavanje, da čisto ne otrdim.«
Več v reviji Zarja Jana št. 6. 7. 2020
