Na vrtu ima jagode, okoli katerih nima ograje, saj potem srne ne bi mogle do njih. Nič jih ne ostane zanj, a pogled na srno z mladičkoma, ki se pasejo po njegovih jagodah, odtehta vse jagode tega sveta. »Sočutje, velikodušnost, naklonjenost dajo toliko lepega v dušo,« pravi veselo.
Ko je izgorel, so ga rešile prav živali. Izjemno jih spoštuje, saj imajo terapevtski pristop do človeka. »Ne pametujejo, temveč te zaznajo in na neki način vodijo – k tebi samemu, k tisti celostni resničnosti, od pameti k srcu. In vsemu tistemu, kar ti po tem, ko si izpit, vlije moči. Toliko tega blago naklonjenega je, kar nas krepi mimo pameti. Ljudje zelo pametujemo in mislimo, da bomo s pametjo rešili svet, živali in rastline pa preprosto vedo, da morajo valoviti naklonjenost. Tisto, kar nas krepi navznoter.«
Mi pa tako hlepimo po pameti, po modrih voditeljih, modrecih, ki bi nas vodili …
Ampak modrec nikoli ne vodi k temu, da ti bo rekel, rešila vas bo pamet. Pamet je pomembna, ampak pametno se je priklopiti na tisto, kar nas umirja in krepi. Zdaj je mesec maj, ki nima črke r, in pametno je hoditi bos po travi, po zemlji, v živem stiku, ki nas razelektri. Modro je vedeti, da nas ne rešujejo samo pametni nasveti, ampak da nas morajo notranje krepiti tudi srčnost, sočutnost, naklonjenost, zaznavnost, da nismo notranje osamljeni. Zdaj smo v dobi racionalizma, ko mislimo, da se bomo rešili zgolj z razumom. Razum je pomemben, ampak mi smo tako zelo celostna bitja, bitja srca in duha, in zelo notranje občutljivi. Poglejte, sedim tukaj pred hišo in okoli mene je vse zeleno. Kot vemo, je vse valovanje in subtilno se me dotika v mojo zaznavnost, zelena barva nas umirja in nam daje moči. Rjava barva vzbuja stabilnost. Pozimi vidimo debla, pokončne stebre, ki so na nezavedni ravni kot popotne palice, znamenja opore. Koliko tega nas obdaja zato, ker nas želi okrepiti! Modro je biti ne samo pameten, ne samo razumski, ampak celosten – celostno inteligenten, tudi čustveno, duhovno, intuitivno, estetsko …
Prav v času, ko smo ljudje doživeli notranji vakuum, je pomembno opozoriti, da smo drug za drugega dodana vrednost. Ne zato, ker smo pametni, ampak zato, ker smo zaznavni, sočutni.
Zdaj mi je v misli prišel primer neke družine, kjer niso mogli odžalovati smrti svojega sina edinca, ki je storil samomor. Staršema sem preprosto svetoval, naj v zavetišču posvojita kužka. Žival ju je rešila! Bilo je ogromno pametnih nasvetov, veliko pameti, a morda premalo sočutja – ta kužek je bil pa »samo« sočuten.
On je bil »samo« tam.
On je preprosto imel celostno inteligenco. V enega izmed domov za starostnike je nekoč prišel nov direktor in se hotel znebiti dveh domskih mačk. V tem domu sem imel predavanje za zaposlene, in ko so me opozorili na to, sem jih pohvalil, da imajo živali. Če bi te živali, ki imata nenehno čas za ljudi, odstranili, bi se moral direktor ogromno časa v dnevu muditi ob stanovalcih, jih obdajati z naklonjenostjo, nežnostjo, dodano močjo … In ta direktor ne sam, da je v domu obdržal muce, temveč je celo postavil štal'co in v njej naselil koze.
Glede na to, da naša dežela buhti od zelenega, bi morali biti zelo pomirjeni, v nas pa zadnje čase vse siloviteje brbota.
Zdaj so nas zelo vezali in omejili pred elektronske naprave. Mnogi gledajo dokumentarne filme o naravi po televiziji, a to ne deluje. Elektronske frekvence so premočna energija za subtilno »elektriko« našega nevronskega sistema. Prava pomirjujoča doza je v živo. Tako, kot so nas do zdaj vezali na elektronske komunikacije, bi nas morali sedaj opozarjati na živi stik. Da se odklopimo od elektronike in priklopimo na to, kar deluje samo po sebi pomirjujoče. Gledati dokumentarec o naravi obremeni, sicer da intelektualno zadovoljstvo, ampak terapevtsko deluje pa samo v živo. Potrebujemo živi stik. Tudi šolarji potrebujejo živega učitelja in učiteljico, hočejo neposredno zaznati naklonjenost in tisti odnos, zaradi katerega lažje posrkajo vase tudi tisto, kar jim učitelj posreduje.
Če pomislim na domove ostarelih, me zmoti to, da se misli samo na fizično preživetje starostnikov. Se je kdo vprašal, koliko jih je prej umrlo zaradi odsotnosti objema – ker niso imeli čustvenega stika?! Sam jih poznam kar nekaj. Strinjam se, da je treba bolne izolirati, ne pa ustvariti nove ladje Diamond Princess. Če se je v domu pojavila okužba, so dom vakuumsko zaprli, namesto da bi okuženemu zagotovili varen prostor (hotel, bolnišnica), drugim pa omogočili, da dihajo.
Človek ne preživi samo s pasirano hrano, človek je izjemno subtilno bitje! Človeka lahko zadušiš, če ga vakuumiziraš in mu ne dopustiš človeškega stika. Zato bi morali ob tistih, ki so nas opozarjali, kako naj pazimo fizično zdravje, stati tudi strokovnjaki za psiho in duhovnost. Ti bi nam morali sporočati, kako bomo čustveno in duhovno preživeli.
Koliko jih je umrlo predčasno, ker niso čustveno preživeli?! Poznal sem osebo, ki se je odločila, da ne bo več živela – ker ni zmogla. Umrla je, pa ni imela virusa. Ni imela objema, tistega, kar bi jo dejansko notranje okrepilo in ji dalo moči. Ne nazadnje imunologi pravijo, da higiena svetle misli in čustvena opora krepita imunski sistem. Zakaj niso poskrbeli tudi za duhovno in čustveno okrepitev?!
Več v reviji Zarja Jana, št. 20, 19. 5. 2020
