Kako vidite našo družbo med epidemijo koronavirusa?
Znašli smo se v obdobju, v katerem smo zaradi covida-19 vsi bolj ranljivi. Zaradi epidemije živimo v okoliščinah, ki so za večino nove. Vsak ima poleg skrbi za lastno zdravje tudi vrsto drugih, praktičnih izzivov. Kako uskladiti delo od doma in učenje z otroki, poskrbeti za starše, babice, dedke, ki živijo v drugi občini, kaj se dogaja s svojci, ki so v domovih za ostarele, dijake skrbi matura, študente opravljanje izpitov, marsikoga tudi, kako bo sploh preživel. Zato je prav, da smo vsi pozorni, kaj se v teh izjemnih okoliščinah dogaja z nami, z našimi bližnjimi. In tudi kaj se v času epidemije dogaja s človekovimi pravicami vseh nas.
Se vam zdi, da je vlada v novem mega zakonu o koranavirusu naslovila vse?
Že predsednik vlade je ob predstavitvi predloga zakona napovedal, da mu bodo sledili še novi ukrepi, v katere bodo zajeli tiste, ki so iz tega zakona izpadli. Zagovornik zato podpira napore vlade pri pripravi ukrepov, s katerimi skuša reševati težave, nastale zaradi epidemije. Glede na Zakon o varstvu pred diskriminacijo pa smo pozorni predvsem na to, da skupine ljudi ne bodo obravnavane slabše zaradi katerekoli osebne okoliščine. Zato smo predlagali, da vlada posebno pozornost nameni ranljivim skupinam, ki jih kljub njihovi nevidnosti ne smemo prezreti.
Kateri so bili vaši predlogi?
Vlada naj v naslednjem zakonodajnem paketu izboljša socialni položaj ljudi z invalidnostmi, enostarševskih družin ter tistih študentov, ki jim zaradi izgube študentskega dela grozita stanovanjska in eksistencialna stiska. Vladi smo priporočili tudi, da romskim in drugim naseljem, ki nimajo dostopa do pitne vode, to zagotovijo, brezdomcem pa najnujnejše za preživetje. Le tako se tudi pri njih poskrbi za uspešno izvajanje zaščitnih ukrepov. Tudi iz zadnje gospodarske krize so znani podatki, da so ranljive skupine v času izjemnih razmer še bolj prizadete. Zato pri Zagovorniku s svojimi priporočili sledimo cilju Agende 2030, »live no one behind« – ne pozabimo na nikogar.
Opozarjate na pravico dostopa do pitne vode, nekateri je res nimajo, drugim jo bodo vzeli, ker je ne bodo mogli plačati. Kaj zdaj?
Zapiranja vodovodnih pip v času epidemije ne sme biti. Slovenija je razvita država. Želja in težnja vsake razvite države je, da so človekove pravice na njenem ozemlju spoštovane na čim višji možni ravni. Ena od teh pravic je pri nas zapisana v ustavo, in to je pravica do čiste in pitne vode. Kadar ljudje nimajo dostopa do tako osnovne stvari, to zanje pomeni slabše zdravje, slabši šolski uspeh ter na koncu težjo zaposljivost in revščino. To pa negativno vpliva na družbo kot celoto. V primeru epidemije pa vidimo, da je pomanjkanje čiste vode, enako kot pomanjkanje zaščitnih sredstev, še posebej problematično.
Verjetno se v kriznih časih diskriminacija samo še stopnjuje. Kje najbolj?
Nestrpnost do zbolelih za novo virusno boleznijo in njihovih svojcev, ki smo ji (bili) priče, je nesprejemljiva. Izkušnje kažejo, da stigmatiziranje v zvezi z nalezljivimi boleznimi bistveno poslabša možnosti primernega ukrepanja. Kot zagovornik že od primera družine v Metliki naprej pozivam k strpnosti do obolelih in njihovih svojcev.
Veliko starejših se je počutilo diskriminiranih že pred izbruhom epidemije. Menite, da bo sedaj neenake obravnave starejših še več?
Prav imate, starejši so marsikdaj obravnavani drugače. Verjamemo, da je imela vlada najboljše namene, ko je rezervirala čas za obisk trgovin starejšim in nosečnicam med 8. in 10. uro zjutraj. Vendar se je v praksi pokazalo, da je samo upokojencev v Sloveniji 620 tisoč, in če k tej številki prištejemo še okoli 20 tisoč nosečnic ter ljudi z invalidnostmi, smo že blizu tretjini prebivalcev Slovenije. Zato smo podprli predlog združenja za dostojno starost Srebrna nit, da se nakupovalni čas za starejše podaljša na štiri ure. Priporočilo, da bi omenjenim skupinam prebivalcev zagotovili mirno nakupovanje do 12. ure, smo poslali tudi vladi.
Več v reviji Zarja Jana, 7.4.2020
