V nedavnem intervjuju ste rekli, »smo že kar malo zmatrani«, ampak za zdaj še nič ne kaže, da boste kmalu lahko počivali.
Ravnokar sva se s sodelavko pogovarjala, kaj bomo počeli, ko se bo tole končalo, pa sva rekla, saj do takrat je pa še precej časa! Res je, tole bo še kar nekaj časa trajalo. Morda se je najhujša vročica že razkadila, ampak zdaj imamo zahtevnejše primere. Rešiti je treba kakšnega bolnika, kakšno mamo z majhnimi otroki, zdaj je treba ljudi pripeljati od daleč, morda iz kakšne nevarnosti ... To je morda še zahtevnejše kot tisto prej, ko je bilo tistih, ki smo jim pomagali, veliko.
Se kdaj zgodi, da komu ne morete pomagati in morate priznati, tu smo nemočni?
Ja, se zgodi. Zdajle se recimo ukvarjamo z mamo, ki je z dvema majhnima otrokoma na letališču v Tunisu. Tam smo skušali navezati stik s Francozi, pa so ugotovili, da je tako nevarno, da svojega letala ne nameravajo poslati tja, čeprav tam čaka veliko francoskih in drugih državljanov. Zdaj razmišljamo, kaj se da sploh narediti, da bomo našo gospo z majhnima otrokoma obvarovali pred resnično nevarnostjo, kajti tam prihaja do nemirov, ki lahko povzročijo tudi pogrom nad evropskimi državljani. Trenutno ne vemo, kako pomagati, ampak sem prepričan, da bomo našli pot, da bo ta gospa lahko varno odšla.
Kateri je bil najkompleksnejši, najbolj zapleten primer v vaši karieri, zdaj ali pa morda že kdaj prej?
Tako, kot je zdaj, ni bilo še nikoli. Doslej smo se večinoma ukvarjali s posameznimi primeri, ki so bili, ja, zapleteni, težavni ... Recimo, bil je potres v Nepalu, pa je bilo treba pomagati številnim, ki so ostali brez infrastrukturnih pogojev, brez ceste, telefonskih zvez. Ali Tomu Križnarju, ki je končal v zaporu, in je bilo tudi zoprno, težko. Ali pa ko smo vozili kakšnega bolnika ali poškodovanca z grških otokov, kjer ga je čoln povozil, in je bilo vprašanje minut, ali bo preživel ... Ampak takole, kot je zdaj, povsod po svetu obsedno stanje, ko se ne moremo zanesti niti na to, da bo letalski ali kopenski promet deloval, da bo naša ambasada lahko stopila v stik z našimi državljani, to se pa doslej še ni dogajalo, to je novo. Postavljeni smo pred dejstvo, da se je treba znajti in najti rešitev, kakršne noben predpis ne predvideva, in takrat se pokaže, ali je človek iz pravega testa.
Ali so vaša sredstva kakorkoli omejena? Se kdaj zgodi, da vam šef – domnevam, da ga imate – reče, ne, to je predrago, tega ne moremo?
Takega odgovora še nismo dobili, saj bi to pomenilo, da smo ovrednotili človeško življenje in rekli, tole je pa preveč. Seveda se trudimo delovati ekonomično in dopovedati ljudem, da po posameznega človeka, ki je obtičal na Novi Zelandiji, ne moremo pošiljati lastnega aviona. Do tja pravzaprav sploh ne moremo leteti, to ni v dometu slovenske letalske flote. Ampak recimo, da mu pomagamo priti do Avstralije in nato sesti na kakšno letalo, ki leti recimo do Kuala Lumpurja ali Dohe, kjer se recimo presede na letalo, ki pelje do Istanbula, od tam je pa naslednja postaja bodisi Dunaj ali Zagreb, takrat je pa skoraj že doma. Za te vmesne postaje je pomembno, da tistim, ki ga vkrcajo, povemo, ja, res je Slovenec, res bo lahko izstopil in res se bo lahko odpravil proti Sloveniji, potem pa nekako gre.
Držite se načela, da država ni dolžna presojati, kdo je sam kriv za lastno nesrečo, se pravi, da pomagate vsem – ampak ali vas kdaj ima, da bi jih komu napeli, ker se je čisto po lastni neumnosti spravil v nevarnost?
Držati se moramo načela, da smo kot državni organ, vladna služba, dolžni pomagati Slovencem v sili. Razlog, zaradi katerega so prišli v stisko, je lahko omembe vreden, ja, ne more pa biti odločilen. To bi bilo podobno, kot bi se odločili, da ne bomo pomagali nekomu, ki je obsojen zaradi trgovanja z mamili. Seveda človeka prevevajo različni občutki, mogoče lahko celo zavzdihne, joj, a zdaj bomo pa tegalespravljali domov – ampak primarno je, da se odločimo, aha, to je slovenski državljan, ki je v stiski. Če je bil obsojen, če je v zaporu, je to drugotnega pomena. Mi smo dolžni najti način, da mu pomagamo. In kadar lahko pomagamo, bi bilo zelo narobe, če tega ne bi naredili.
Katere so najpogostejše napačne predstave ljudi o tem, kaj lahko pričakujejo od konzulata, od svoje države?
Take napake zdaj pogosto srečujemo. Ljudje se lahkomiselno zanašajo, da je konzularna pomoč vsemogočna. Da lahko slovenski državljan naredi kakršnokoli traparijo, na koncu pa obsedi na tleh in reče, zdaj pa bo! In pride neka čudežna rešitev. Tako zagotovo ni. Zato skušamo z obvestili na spletnih straneh ali v medijih obveščati, kje so razmere take, da naj ljudje ne računajo, da jim bo lahko kdo pomagal, ker so vzvodi pomoči omejeni. To se je zdaj zgodilo v kar nekaj državah, na primer v Iranu – tam imamo sicer ambasado, ampak ta ne more dosti pomagati, ker so infrastrukturni pogoji v državi razpadli. Taka država je zdaj tudi Španija, tam sicer lahko obveščamo državljane, ampak ob zadnji priložnosti, ko je šlo letalo iz Madrida proti Sloveniji, je nekaj mest ostalo praznih. Slovenski državljani niso mogli priti do letališča, ker jih niso spustili na vlake, pa niso pravočasno prišli na primer iz Murcie, Valencie, San Sebastiana. Računali so, da jim bo to še zmeraj vzelo dve, tri, štiri ure, v resnici jim je pa vzelo pol dneva ali ves dan in niso pravočasno prišli do letala. Zato skušamo vzdrževati kontakte in ljudi obveščati, kaj naj storijo, da bodo lahko izkoristili tisto možnost, ki se ponudi, do čarterskega leta, in podobno.
Vsi smo verjeli, da se v ZDA ne more nič zgoditi, razen mogoče kakšna masovna histerija, kadar Dončić zmaga v Miamiju, ampak zdaj se je zgodilo – zelo težko je priti od zahodne obale do Washingtona ali od Denverja do tam, od koder odleti letalo proti Evropi. Slovenski državljani to počasi spoznavajo in se vedno bolj zanašajo na obvestila slovenske ambasade ... Ampak na koncu bo nekaj Slovencev zagotovo ostalo v ZDA in bodo morali počakati, da se ta ujma unese.
Več v reviji Zarja Jana št. 14, 7. 4. 2020
