Klemen, kako ste kaj ob vstopu v novo leto?
Dobro sem! Vso staro šaro sem pustil za sabo – ali pa si tako vsaj govorim. (smeh)
Haha, lepo. Ste sprejeli kakšno konkretno novoletno zaobljubo?
Eno pa dejansko sem, ja. In sicer ostati čimbolj nacentriran.
Nacentriran?
To pomeni, da se ne smem pustiti vreči iz tira. Ostati čimbolj osredotočen na najpomembnejše cilje. Sploh pa se čimbolj prepustiti. Čim manj načrtovati mimo nekaj najnujnejših načrtov. In tako narediti čim več prostora za kakšno presenečenje. V zadnjih letih sem se tako vdal mrzličnemu načrtovanju, da bi reči izpeljal karseda optimalno, da sem vmes pozabil, kako rad imam presenečenja. In mrzlično življenje brez presenečenj te slej ko prej pošteno izmuči.
Aha, torej načrtujete leto brez načrtovanja?
Haha, tako nekako … Oziroma seveda ne brez, temveč s čim manj načrtovanja. V zadnjih dveh mesecih sem si naložil res veliko breme. Govorim seveda o novembru in decembru.
Saj v vašem zabavljaškem poklicu je to pravzaprav nuja, kaj ni? Sploh decembra.
Že že, a na ramena si lahko naložiš veliko ali pa res res veliko breme. Sam sem si v teh dveh mesecih naložil tako veliko, da sem pozabil na vse pridobitve, ki sem si jih izboril kot svobodnjak.
Katere ste najbolj pogrešali?
Najbolj sem pogrešal tisti en dan v tednu, ki sva si ga z mojo Mojco sklenila vzeti zase. Ko dava vse druge reči na stran in rečeva: »Danes imava zase.« Vsak teden je to seveda neki drug dan, ki si ga vedno znova nekako izboriš s skrbnim usklajevanjem. A to nama je dolgo dejansko zelo lepo uspevalo! Vse do presnetega novembra. Takrat smo namreč snemali silvestrsko oddajo, ki je bila velikanski zalogaj. Sočasno sem pa že od poletja ustvarjal himno za Luko Dončića in spremljajoči spot. No, ob še vseh drugih zadolžitvah je za zasebno življenje ostalo bore malo časa. In potem se kar naenkrat zalotiš ob misli: »Ojoj, spet sem tam, kjer nisem hotel biti. Pa še čisto sam sem si kriv!« Tako da bi bila to še ena od novoletnih zaobljub. Namreč paziti, kako bi rekel …
Koliko opek si naložiti v nahrbtnik?
Ja, haha, natanko tako. Čeprav se na koncu teh ubijalskih dveh mesecev ne počutim izčrpanega, kot sem se po udarniških horukih v prejšnjih časih. Ne, počutim se napolnjenega. Ker če počneš točno tisto, kar si želiš, te to vsem naporom navkljub polni z zelo posebno energijo. To je super. Edino družina ne sme trpeti – to je pa res zadnja stvar, ki si jo velja privoščiti. Tako da sem v zadnjem času spoznal, da tisti tedenski dan z mojo drago ni možnost, temveč nuja.
Kaj pa počneta na ta vajin dan?
Oh, različno. Pogosto greva na kakšen izlet. (se vidno potegne nazaj) Čeprav to so pa zdaj že malo rumene teme! Kar pomeni, da moram paziti, kaj povem, ker bodo to lahko povzemali na raznih portalih.
Predvsem narobe povzemali.
Drži. Zato bom rekel samo, da je v norem tempu, ki ga živimo, zelo narobe pozabiti na partnerja. Midva z Mojco lahko zdaj spet opazujeva, kako en tak dan na teden preporodi odnos. Pa saj ni treba, da se zgodi karkoli spektakularnega! Lahko tudi popoldne za kakšno urico zaspiš v objemu in se potem malo pogovarjaš … Pomembno je preprosto, da partnerja začutiš.
In da on začuti, da ga zanimaš.
Zveza sicer deluje tudi brez tega, seveda deluje … Ampak zanemarjanje partnerja in tudi zanemarjanje sebe v odnosu je lahko zelo škodljiva reč. Postali smo vse preveč površni, sploh ob vseh teh naših dnevnih … divjanjih.
Več v reviji Zarja Jana št. 4, 28. 1. 2020
