Ko sem pred nekaj leti prosila Radka Poliča za intervju, me je zavrnil, češ da za slovenske časopise ne bo več dajal intervjujev. Tega se je držal skoraj dobesedno, le pred časom je dal intervju igralskemu kolegu. Ker se nam zdi Radko izjemen igralec ter iskren in iskriv človek, smo si za dovoljenje priredbe oktobrskega intervjuja drznili zaprositi hrvaški Express.

Po članku Nine Ožegović z dovoljenjem Expressa priredila Alenka Sivka

Radko Polič, eden od največjih filmskih in gledaliških igralcev nekdanje države – igral je v približno 150 filmih in gledaliških predstavah, dobitnik vseh najpomembnejših jugoslovanskih in slovenskih nagrad, zgovoren, strasten, nekonvencionalen, duhovit sogovornik ter oster kritik politikov in njihovih potez, je, potem ko je doživel klinično smrt, preživel operacijo na srcu in dobil osem »stentov« (žilnih opornic), ponovno v akciji – v Zagrebu snema nov film z delovnim naslovom Spominjam se samo srečnih dni. (Pamtim samo sretne dane). O filmu ne sme veliko govoriti, pravi samo, da so snemanja zabavna in da uživa pri delu ter da igra vlogo starca, o katerem govori zgodba filma.

Počutil sem se kot sveča, ki ugaša. Radko pripoveduje zgodbo o svoji smrti. Večkratni. »Bil sem sam doma in doživel sem sinkopo – zastoj srca. Nezavesten sem bil približno dve uri. V tistem času sem veliko delal. Pomislil sem, da je pač prišla starost in da je čisto normalno, da padam v nezavest. Po letu dni sem ponovno padel v nezavest, a ko sem prišel k sebi, nisem vedel, kdo sem, kaj sem in kaj se je zgodilo, samo poškodba na glavi me je zelo bolela, ker sem ob padcu priletel ob zid. Zvečer, ko sem sedel pred televizorjem, sta začenjala izginjati svetloba in zvok, počutil sem se kot sveča, ki ugaša. Čisto nezavedno sem začel migati z rokami, rameni in ledji, in to mi je, kot mi je kasneje pojasnil zdravnik, rešilo življenje. Namreč, ko sem premikal telo, sem 'oživljal' srce. Drugo jutro sem šel k zdravniku, a sinkopa se je ponovila, najprej pred mojo hišo, nato še pred Slovenskim narodnim gledališčem. Dojel sem, da se dogaja nekaj nevarnega. Rekel sem si, da ne želim umreti pred slovensko Dramo. Namenil sem se proti UKC-ju, toda zastoj se mi je ponovil na avtobusni postaji. Zložil sem se na klop in si rekel: Adijo, odhajam. Ko se je avtobus ustavil na postaji, je šofer, Bosanec, izstopil in me vprašal: »Gospod Rac, kako je!?« Počutil sem se zelo slabo. Pomagal mi je na avtobus, ko sem prišel do bolnice, so me takoj pregledali in ugotovili, da imam zastoj, takoj so me priklopili na neke aparate. Slišal sem nekega človeka, ki je vpil: 'Človek vam tukaj umira, vi pa nič!' Tudi pomislil nisem, da govori o meni. Ves čas sem imel te sinkope, torej zastoje srca, a ker so bile vse operacijske dvorane zasedene, so mi vgradili pacemaker (spodbujevalnik srca, op. a.) kar tam, v sobi.«

Višje sile je prosil za smrt. S tem pa Radkovih težav še zdaleč ni bilo konec. Dobil je še nevarno bolnišnično bakterijo in vnetje pljuč: »14 dni sem jemal različne antibiotike, počutil sem se slabo in nemočno. Pomislil sem, da to nima smisla, da bi bilo boljše umreti. Ko sem prišel malo k sebi, bi moral iti na operacijo srca. Ko je zdravnik videl moje izvide, mi je pojasnil, da je tveganje ena proti 99, ker obstaja nevarnost, da bom med operacijo umrl, če pa bi jo preživel, bi se mi sesedla pljuča, ker so popolnoma uničena. A konzilij zdravnikov je odločil, da moram vseeno na operacijo, sicer bom umrl. Gledal sem prekrasen sončni zahod in poklical svoja brata in sinova ter jim rekel, da grem na operacijo in da se morda ne bomo slišali nikoli več. Naročil sem jim, naj me sežgejo in vržejo v morje pri Unijah, kjer imam hišo, in naj mi zaigrajo pesem Dunja Oliverja Dragojevića. Obiskal me je doktor Matjaž Bunc, znan ljubljanski kardiolog, in mi predlagal žilne opornice. Takrat nisem vedel, kaj je to, a na koncu sem jih dobil osem.«

Več v reviji Zarja Jana št. 2, 14. 1. 2020