Novinarstvo, ki ga diha že vse od 17. leta, kruh pa ji daje 23 let, je zanjo poslanstvo in slog življenja. »Gre za etičen odnos do ljudi, do družbe, države in navsezadnje do sveta. Vsaka družba za svoje preživetje potrebuje ogledalo, da ugleda odsev svojega čednega ali nečednega obnašanja. Zgodba Brezna ali pa zgodba žilnih opornic predstavljata tovrstno ogledalo. Če ne drugega, sta vsaj za trenutek povzročili malo šoka in dali misliti.«

Meni, da bo resno, preiskovalno in angažirano novinarstvo preživelo – še več, je edini možni odgovor na izzive časa.

Pretresljiva grožnja. O svojem delu govori strastno in z žarom, predvsem jo v zadnjih letih izzivajo težje dokumentarne zvrsti, za katere potrebuješ tudi občutek ter znanje za režijo in dramaturgijo. Kar ne čudi, saj ji je svet gledališča blizu že od mladih let. Kot dijakinja je bila dejavna tako v gledališkem krožku kot na mariborskem radiu, tam je novinarstvu služil njen oče. Starejša sestra Nevenka in 15 minut mlajša sestra dvojčica Mihela sta ji prepustili novinarsko pot, prvotno spogledovanje s študijem režije pa je zamenjal vpis na sociologijo.

Izbrala je pravo pot, čeprav nevarnejšo. Grožnje, pritiski, sumljive pošiljke ji, žal, niso tuji. »Ko ti začno groziti, nisi pripravljen. Najprej se je začelo z dopisnicami po tedenskih komentarjih političnega dogajanja, sledili so klici ... Takrat si rečeš, da nisi edini na nacionalni televiziji, ki dobiva takšne odzive, vendar se je to stopnjevalo. Pred volitvami smo razkrili finančne položaje političnih prvakov in pri enem so se pokazale nepravilnosti. Kasneje so bile izpeljane tudi finančne preiskave, a zaradi strahu nikoli do konca. Z zgodbo smo šli v javnost v ponedeljek, v torek in sredo so nas povzemali vsi drugi mediji, v četrtek zvečer pred volitvami pa sem med vožnjo domov prejela klic z neznane številke: 'Gospa, se zavedate, da imate majhnega otroka?' Do takrat me ni nobena grožnja tako pretresla. Tega takrat z možem nisva prijavila, je pa sledilo preverjanje moževega finančnega stanja, fotografiranje hiše – popoln protinapad.«

Grožnje, osebna diskreditacija, zalezovanje, pisma in pošiljke belega prahu – vse to je zelo naporno, pa tudi boleče, velikokrat strašljivo. »Kljub občasnemu občutku, da se ne bo dalo preživeti, me je vsak tak pritisk oziroma grožnja okrepil in utrdil. Dobila sem zagon za naprej, potrditev, da delam prav, da sledim pravemu cilju.«

Več v reviji Zarja Jana št. 51, 17. 12. 2019