Nana in Jure sta par že dobrih deset let in imata sedemletno šolarko Titino. Živijo na Štajerskem, v obnovljeni stari kmečki hiši, daleč od ponorelega sveta. Nana tam v tišini sklada svoje skladbe, ki ji jih naročajo povečini iz tujine, Jure piše scenarije, besedila, pesmi. Zadnjega pol leta sta ustvarjala skupaj: napisala sta glasbo za družinski »mijauzikl« Obuti maček, Jure v njem tudi igra, za Mladinsko gledališče v Ljubljani. Morda sta na prvi pogled nenavaden par – ona umirjena, odgovarja premišljeno, bolj počasi, Jure ves čas trka s prsti po mizi in kar izbruhne v odgovor. A kemija in povezanost, spoštovanje med njima so očitni.
Kako je videti, kadar skupaj ustvarjata glasbo?
Nana: Tega sva se lotila letos poleti, nisva imela posebnega načrta, ko sva songe že predelovala, sva si jih razdelila. Vsak od naju jih je naredil nekaj, preostale sva naredila skupaj. Vsak od naju je nekaj prispeval, dodal.
Jure: Najprej sva šla skozi besedila in razčlenjevala atmosfere. Na ta vzdušja in različne značaje likov in situacije, v katerih se znajdejo, sva potem naredila glasbo, zelo gledališko sva se tega lotila. Ugotovila sva, da imava cel kup različnih žanrov, od renesanse, bluesa, vesterna, tanga, valčka, sambe ...
Nana: Režiser (Vito Taufer, op. a.) je želel, da bi bilo kot pravljica.
Jure: Delala sva glasbo kot za muzikal, a se nisva nič omejevala.
Jure, vi v predstavi tudi igrate.
Jure: Na začetku je risanka in igram tudi v njej, sodnika. Kasneje sem v predstavi še dirigent, vodja orkestra, ki igra v živo, zares.
Je bilo to vajino prvo sodelovanje?
Jure: Ne, s Tauferjem sva delala predstavo Pijani v zagrebškem gledališču Gavella in za monodramo Primoža Forteja, Naninega bratranca (zaradi njega sta se Jure in Nana spoznala, op. a.), Pedenjped.
Nana: Kar rada sodelujeva, Juretu sem naredila aranžma za simfonični orkester za pesem, ki jo je pel na Slovenski popevki, Plavi angel, in za pesem Kajetana Koviča Moje mesto.
Je težje pisati za partnerja ali lažje?
Nana: Lažje, ker ga imam ob sebi in se lahko posvetujem z njim. Lepo mi je sodelovati z njim, ker izhajam iz klasične glasbe. Tam napišemo note, jih damo izvajalcem in oni to izvedejo. Tukaj, v gledališču, pa je drugače – dosti se dodaja in dogaja sproti, različne zvrsti so, oživiti moraš like ...
Jure: Jaz pa se ob Nani učim orkestracije. Za ta muzikal sva si zastavila, da bo hollywoodski, broadwayski. Pisala sva mesec dni, intenzivno. Najina hči zna nekaj songov že na pamet, ker ni mogla pobegniti stran od tega. (smeh)
Nana: In zdaj komaj čaka premiero. Brali sva tudi različne pravljice Obuti maček, ker je več verzij. Rozova verzija pa je itak v rimah.
Počasi bo tudi Titina pristopicljala na oder, ji sploh preostane kaj drugega. Jo bosta odvrnila od tega?
Jure: Ne, kje pa. Naj počne, kar ji je všeč. Zdaj pa ne bom nič več rekel. (smeh) Začela se je učiti violino in pleše balet.
To pa sta dve težki veščini.
Nana: Saj se bo odločila, kaj ji je bližje. Jaz pač igram violino in je to videla pri meni. Ni izbrala klavirja, ki ga igra Jure.
Jure: Morda zato, ker bratranec igra klavir, je ona izbrala violino.
Kako preživita v svetu, ki je izrazito protiumetniški?
Jure: Vedno je bil tak.
Nana: Boriva se sproti. Treba je biti vsestranski. Jure ima prednost, da je umetnik na več področjih, jaz pa sem v sferi umetnosti, v kateri v Sloveniji ni denarja. Zato se usmerjam v tujino.
Jure: Imam srečo, da lahko delam pri filmu, v teatru in v glasbi.
Nana: A nobeden od naju ne ve, kako bo čez leto ali dve.
Jure: No, za dve leti vnaprej ne veva, za leto pa že, morava vedeti, morava imeti projekte. Oba sva svobodna kot ptičice! (smeh) Svoboda je lepa, si sam svoj gospodar, a pridejo obdobja, ko bi bilo dobro biti na varnem, recimo v nekem gledališču.
Pred kratkim sem vas videla v predstavi Baal, igrali ste pianista.
Jure: Sam pri sebi sem si rekel, da če igram, hočem igrati celostne, resne, kompleksne vloge, psihološke značaje, ne pa pianista! (smeh) A sem to dvoje že večkrat združil. V predstavi Mozart, Jacques Brel, pa še v Baalu.
In v predstavi Od tišine do glasbe.
Jure: Ja, res je, v tej pa igram še zdaj, ustvarila sva jo z Markom Vezoviškom, počasi bo imela 400 ponovitev, in obstajata že tudi hrvaška in ruska različica, na kar sem kar ponosen.
Celoten članek lahko preberete v 51. številki revije Zarja Jana (17.12.2019).
