Od tiskane sončne celice do sončnega goriva. Sogovornica je po izobrazbi kemičarka, po doktoratu pa se je ukvarjala z razvojem materialov, ki so usmerjeni v obnovljive vire ali pa znižujejo porabo energije v stavbah. Na začetku kariere se je ukvarjala s pametnimi okni, ki s pomočjo elektrike sama regulirajo prepustnost svetlobe. V Nemčiji pa sodelovala s kolegi fiziki (tam je bila med letoma 2001–2002), ki so prvi objavili koncept sončne celice, ki energijo shrani. Vgrajena je v steklen element, ki je prosojen in ima zmožnost preklopa. Preprosto povedano, okno se zatemni, ko nanj posveti sonce, zato za preklop na zatemnitev ne potrebujemo več elektrike. »Kmalu zatem (pol leta), ko sem se vrnila iz Nemčije, sem se zaposlila na elektrofakulteti, prej sem bila na kemijskem inštitutu. Začela sem se ukvarjati s tiskanimi sončnimi celicami, ne s silicijevimi, ki jih danes vidimo na strehah. Gre za drugačne materiale, ki na neki način posnemajo fotosintezo. Ključen element je barvilo, ki absorbira sončno svetlobo. Sončna celica energijo sonca pretvori v elektriko, če pa jo nadgradiš, lahko energijo shraniš in uskladiščeno uporabiš, kadar jo potrebuješ,« poenostavlja sogovornica svoje delo na mojo milo prošnjo, naj bo razumljiva. Fotosinteza? Pod vplivom svetlobe shranijo rastline energijo v obliki sladkorja, iz tako uskladiščene energije so v milijonih let navsezadnje nastala fosilna goriva, kot so premog, plin in nafta. Sončno gorivo pa bi bilo uporabno takoj, in sicer za vse mogoče – za elektriko, kerozin, kemikalije … Se pravi, da energijo proizvajaš takrat, ko je sonce, uporabiš pa, kadar želiš. To je sanjsko, pravim. Prikima. Kako daleč je stvar? Do projektnih predlogov je prišla, do financiranja pa ne. Potrebuješ podporno okolje, skupino, ker tega ne moreš delati sam. »Najprej sem bila del velike skupine, a sem iz nje zaradi predolgega jezika izpadla, potem smo imeli majhno skupino, v njej smo bile tri punce, vendar se je razformirala zaradi pomanjkanja sredstev. In prideš v slepo ulico. Vodila sem kar nekaj evropskih projektov, seveda pa moraš imeti tudi infrastrukturo, sicer nisi resen partner,« pravi.
Kaj se je dogajalo? Kaj se torej lahko vse zgodi znanstvenici, ki dobi prestižno štipendijo Marie Curie in se vrne iz Nemčije? S kemijskega inštituta je morala iti, čeprav se je vrnila s projektom, ki ga je financiralo ustrezno nemško ministrstvo. »Šla sem na elektro, mislila sem, da bo to izziv in da ne bo nobenih (ljubosumnih) motenj, ker sem vendar kemičarka. Da nikoli ne bom nikomur v oviro. Tudi sicer nisem imela želje, da bi bila vodja kakšne skupine. Samo raziskovati sem hotela in prenesti znanje tiskanih sončnih celic, pridobljeno v tujini, v Slovenijo.«
Delala je v laboratoriju za fotovoltaiko, v glavnem so delali simulacije in nič v zvezi s tehnologijo. Sama je vajena narediti produkt od a do ž, pravi. V kolektivu je imela svojo skupino, štiri mlade raziskovalce. 2009. so prišli s svojimi projekti v svetovni vrh, kar je pravi čudež – tako majhna skupina, pa veliko uspešnejša od zelo velikih. »Sčasoma so me čedalje bolj rinili na stran z izgovorom, da ta konferenca ni zame, pa ona tudi ne, tudi vse moje pobude za vključitev v pedagoški proces so bile zavrnjene,« pravi.
Več v reviji Zarja Jana št. 47, 19. 11. 2019
