Knjiga je zanimiva tudi zato, ker se bere z dveh koncev. Rihtaršič se je namenil bralce poučiti, kako bolje upravljamo svoje premoženje, Juhant pa, kako ravnanja z denarjem navadimo svoje otroke. Pri tem se avtorja galantno navezujeta drug na drugega. Njun izdelek pa je najbrž še toliko bolj dobrodošel, ker se strinjata, da povprečen Slovenec ne ve prav veliko o denarju.

»29 odstotkov naših državljanov je ves čas v limitu, nadaljnjih 20 odstotkov pa zelo pogosto,« se priduša Rihtaršič. »To je sicer že precej star podatek, a novejšega kljub vnetemu iskanju preprosto nisem našel. Banke tovrstne številke iz razumljivih razlogov pač nerade izdajajo. Prekoračenje limita je na koncu koncev najdražji in torej tudi najbolj nespameten kredit, kar jih lahko človek vzame.«

Ko sem poslušal njuno predavanje v vrhniški knjižnici, me je po vznožju hrbtenice ledeno požgečkala misel: Pravzaprav je res fascinantno, kako nepripravljene za življenje pušča otroke od deset do dvajset let slovenske šole!

»Večina ljudi o svoji finančni strategiji niti ne razmišlja preveč,« je povedal Rihtaršič. »Oziroma je nekako prepričana, da bo za otroke finančno poskrbela tako, da jim bo zapustila nepremičnino. A če jih že od ranih let naučijo odgovornega in učinkovitega upravljanja denarja, bo taka dediščina tudi po bruto znesku vredna več od še tako razkošne hiše.«

Zagrabi vajeti finančne varnosti. V prvem, odraslem delu knjige tako najdemo pokrite vse osnove zdravega fiskalnega krmarjenja. Saj si predstavljate: različna tveganja in skriti stroški različnih načinov varčevanja, najboljše varčevalne strategije, ustrezno zaščitenje premoženja … In pa tudi strokovnjakovo stvarno svarilo glede pokojnin. Te pri nas in tudi po svetu že desetletja padajo. In Rihtaršič je prepričan, da bodo v prihodnosti še vsaj za polovico nižje od današnjih. Zato je treba vajeti svoje trajne finančne varnosti trdno zagrabiti tu in zdaj.

Oba avtorja sta si za izhodišče izbrala tezo dr. Jožeta Ramovša, da hodi trajna družinska sreča po dveh nogah: prva je materialna varnost, druga so odnosi. Vsak dovolj dober starš mora torej poskrbeti za oboje.