S seboj na najin pogovor je Nataša prinesla barve, tako žareče, da sprva nisem opazila njenega spremljevalca, simpatičnega jorkširca Maxija (z iksom, prosim lepo!), ki jo spremlja povsod. Mislim, da je bil zanj to srečen dan, saj se je lahko med intervjujem dodobra naletal in zaigral s Čili, jazbečarko, ki večkrat spremlja našo fotografinjo Matejo na njenih službenih poteh. No, na koncu pogovora je bil Maxi že skorajda malo zaljubljen; kot da se je vsa ljubezen, o kateri sva govorili z Natašo, dotaknila tudi njega.
Dihati, hotela sem dihati! Nataša je začela svojo pripoved za Zarjo-Jano s tem, da verjame v reinkarnacijo: »Verjamem, da sem se morala v zdajšnjem življenju srečati z nekaterimi ljudmi, da rešim neke odnose ali pa se moram naučiti lekcije. To povem zato, da boste razumeli, da do nikogar v svojem življenju ne gojim zamer, hvaležna sem za vsa srečanja, čeprav so bili kakšni odnosi tudi boleči. Starša sta bila moja velika učitelja …« Dojenčica Nataša je bil že v prvih šestih mesecih življenja dvakrat izpostavljena smrtni nevarnosti. Prvič, ko je bila stara tri mesece: »Ženske so v časih, ko sem bila rojena, imele samo tri mesece porodniškega dopusta in tudi moja mama se je kmalu vrnila na delo. Z očetom sta se 'šihtala', da sem imela varstvo. Odtlej, ko je mama odšla, pa do takrat, ko je prišel domov oče, je po navadi minilo okoli 15 minut in tisti čas sem bila sama. Tisti dan je mama, preden je odšla v službo, naložila gašperček, da bi mi bilo toplo. Ko je oče prišel domov, me je našel v sobi, polni dima, jaz pa sem nemočna ležala v posteljici! Komaj so me rešili. Drugič pa je bilo pri šestih mesecih in spet me je rešil oče, ko sem se skoraj zadušila z bombončkom, ki mi je ušel v sapnik. Tudi tokrat sem doživela dihalno stisko, v obraz sem bila že vsa modra. A očitno sem hotela živeti,« je prepričana, »saj se je dobro končalo.« No, oče ji je še enkrat rešil življenje, a o tem malo kasneje.
Mladost, oblečena v preobčutljivost. Med odraščanjem se je Nataša vedno občutila drugačno, bila je osamljena, počutila se je nerazumljeno. »Imela sem občutek, da me sploh ne upoštevajo. Vsi ti občutki so bili še potencirani, ko sem pri štirih letih dobila sestro. Rdeča nit mojega odraščanja je bil moj neizmerni trud, da bi bila pridna punčka. Vse sem delala za to, da bi ugajala, da bi me le imeli radi. Ta notranja potreba je bila tako močna, še danes si lahko prikličem v spomin sebe kot štiriletnico, ki je plezala v očetovo naročje in ga spraševala, ata, me imaš kaj rad. Seveda so me starši imeli radi, le jaz tega takrat nisem znala občutiti. Očitno je bila v meni velika 'luknja', ki sem se jo trudila zapolniti z besedami ljubezni.« Zaradi svoje »težavnosti« je Nataša velikokrat slišala stavke, kot na primer, le kdo te bo hotel, ker si taka preobčutljiva jokica … Seveda vse to pusti posledice na nežni otroški dušici in jih po navadi nosimo še dolgo v odrasli dobi. Nekateri tudi vse življenje, če ne začnejo čistiti svoje notranjosti.
Več v reviji Zarja Jana, št. 41, 8. 10. 2019
