V naši reviji večkrat objavimo vabilo bralkam in bralcem, naj nas opozorijo na ljudi z zanimivimi izkušnjami ali življenjskimi zgodbami, ki bi jih bilo dobro predstaviti v člankih. Po enem takšnih vabil smo v uredništvu prejeli pismo. Mislim, da poznam gospo, ki si zasluži, da bi jo bolje spoznali tudi drugi, je zapisala ena od bralk in nam predlagala pogovor z Marijo Černe Starič iz Straže pri Novem mestu. Je upokojena inženirka kemije, za njo je uspešna kariera, predvsem pa je avtorica vsestransko uporabnega in danes že po vsej Evropi uveljavljenega sintetičnega materiala kerrock z izjemnimi lastnostmi obdelave. Za tiste čase je bil to pomemben dosežek, a ji pravega priznanja zanj niso dali, je pripisala naša bralka.

Kako to, da smo jo na začetku poletja našli kar doma, v Straži, v domači hiši s čudovito urejenim pridelovalnim in okrasnim vrtom, ne pa v kateri od razkošnih vil v mondenem letovišču? Mar ni s formulo za material obogatela? Gospa se je prisrčno nasmejala. Morda bi bilo tako, če bi kerrock nastal v drugačnem času in okolju, kjer bi lahko zaščitila patent v mednarodnem okviru in s tem veliko zaslužila. Tako pa ni bilo nič s patentno zaščito in tudi ne z bajnim zaslužkom. Je pa kerrock avtorici dal veliko zadovoljstva in zadoščenja v drugi obliki.

Kakšne dobičke kujejo na naš račun! Marija Černe Starič je sicer najprej razmišljala o študiju psihologije, a tudi kemijo je imela od nekdaj rada, »poleg tega me je k temu študiju spodbujal oče«. Dobila je štipendijo tovarne Novoles in do takrat, ko je postala tehnologinja v Straži pri novem mestu, zamenjala nekaj delovnih mest. Kmalu se je pojavila zamisel, da bi s hrvaškimi partnerji zgradili tovarno akrilnih izdelkov v Radatovićih, tik za mejo. Med pripovedovanjem je natančno opisala takratne razmere na svetovnem trgu, vodilne proizvajalce in nerazumno visoke cene osnovnih materialov, uvoženih iz Anglije. »Kakšne dobičke kujejo tujci na naš račun!« je takrat pomislila ter se ob spodbudi šefov lotila izračunov in poskusov.

Takrat, bilo je okrog leta 1985, je Novoles začel toniti v rdeče številke. »Ko zdaj razmišljam za nazaj, sem bila tudi nekoliko predrzna, ko sem napisala poročilo o cenah, ki smo jih za uvoženi material plačevali tujcem, in kaj bi lahko naredili sami. Poročilo sem poslala vodstvu, povzetek pa je bil, da bi lahko pokrili vso izgubo Novolesa, če bi uporabljali material, ki bi ga izdelali sami. Šef je ves bled naročil, naj poročilo spravim v predal, saj lahko tuji dobavitelj, britansko podjetje ICI, sproži patentni spor.« A je razmišljala naprej.

Takrat so na svetovnem trgu sicer obstajali sodobni materiali za izdelavo pomivalnih korit, a v Novolesu so jih po svoji formuli začeli razvijati sami. Razvojne naloge so bile zelo zahtevne in dolgotrajne. Potrebna so bila štiri leta razvoja in testiranj. »Leta 1987 sem prišla s porodniškega dopusta, prvo ploščo novega materiala, imenovanega kerrock, pa smo vlili leta 1991. Kot pove ime: šlo naj bi za vsestransko uporaben material, podoben keramiki in s trdnostjo umetnega kamna. Moj cilj je bil narediti material, ki bo imel boljše lastnosti, na primer trdoto, upogibnost ali možnost obdelave, kot jih je imel material tujih konkurentov. Zavedala sem se, da bomo le tako lahko prišli na tržišče.«

Osupla konkurenca. »Po naključju je naše podjetje obiskal vodja razvoja britanske konkurenčne firme ICI, velike proizvajalke akrilnih izdelkov. Prišel je prav na dan, ko smo vlivali prvo testno ploščo. Prinesel je nove vzorce plošč, ki naj bi jih kupovali pri njih, mi pa smo mu povedali, da razvijamo svoje.« Partner je osupnil in ni mogel skriti presenečenja. Jezno je rekel, da so predrzni, saj ga o tem niso obvestili. »Skromno sem pripomnila, da smo majhno podjetje, ki ne more ogroziti njegovega. Peljali smo ga celo na prikaz vlivanja prve plošče v tovarno. Začuden je bil, kako nam je to uspelo, in pripomnil, da so njihovi inženirji potrebovali leta za takšen podvig, nam pa je uspelo prvič.«

23. maja 1991 so se tako vsi sodelavci podpisali na prvo ploščo novega materiala, ki so ga krstili kerrock. Takšen je bil začetek, vse drugo je zdaj že zgodovina. Odziv po prvi predstavitvi slovenskim arhitektom je bil zelo dober in proizvodnja je hitro stekla, uspeh pa je bil velik. »Na trgu smo bili zelo zanimivi, saj smo izdelovali tudi manjše serije plošč v različnih barvah in vzorcih. Pridobili smo ISO standarde in ves čas napredovali. »Do leta 2005 smo imeli že 80 standardnih plošč, nestandardnih pa še veliko več.« O kerrocku bi lahko še dolgo govorila, je rekla upokojena inženirka. To je material, ki ga je mogoče tudi predelati; iz odpadkov je mogoče narediti celo vrsto novih izdelkov. Tako se odpirajo nove možnosti in material ima zagotovo še lepo prihodnost.

Bil je moje življenje. Marija Černe Starič je zdaj že več let v pokoju, a se z navdušenjem spominja obdobja, ko je nastajal novi material. »To je bilo moje življenje!« Dodala je, da je bil njeno avtorsko, a obenem tudi timsko delo. »Prispevala sem svoje znanje, a izvedba je bila v rokah sodelavcev. Imeli smo zelo skromen laboratorij in le osnovne aparature. Razvijali smo nekaj novega, čeprav je podjetje tonilo v rdeče številke, kar ni šlo skupaj. Še vedno me boli, kadar slišim, da razvoj v nekaterih podjetjih obravnavajo kot strošek. Ceneje je kupiti licenco, nihče se ne potrudi in ne izpostavi. Ne vem, zakaj sem že takrat razmišljala drugače,« je bila iskrena sogovornica.

Za zaščito patenta ni bilo denarja. »Včasih razmišljam, da sem imela pravo mero vztrajnosti in naivnosti, ko mi je bila zaupana ta naloga. Naša ekipa je bila sprva majhna, pozneje je nastalo podjetje Kolpa in ekipo smo povečali.« Še vedno razmišlja, kako so jih z občudovanjem spremljali tudi takratni poslovni partnerji. Ko so material nosili na testiranja kakovosti na različne inštitute, so bili nad njim vsi navdušeni. »To mi je dalo misliti, da smo naredili nekaj pomembnega. Mogoče pa nam je res nekaj uspelo.« 

A kljub temu nikoli ni bilo sredstev in motivacije, da bi patent zaščitili v mednarodnem prostoru. Prodajna mreža se je širila, nastajale so nove različice kerrocka, boljše in obstojnejše ter lažje za obdelavo. Material je s svojo uporabnostjo in razširjenostjo presegel okvire, kot ni nikoli niti sanjala. »Na spletni strani podjetja Kolpa je mogoče videti, kako se s prodajno mrežo širimo po svetu.« A se je hitro popravila: »Širijo!« je poudarila in dodala: »Še vedno mislim, da sem v Kolpi!« se je široko nasmejala.

Več v reviji Zarja/Jana št. 31, 30. 7. 2019.