»Vas smo čakale, gospod duhovnik,« so Martina Goloba pred najbolj znano bohinjsko cerkvijo sv. Janeza Krstnika presenetile nekdanje medicinske sestre na izletu. Ko jim je duhovito začel govoriti o zgodovini cerkvice, ki je nedavno z obnovljenim prvim glasbenim zvonikom na svetu ponovno oživela, so ga prekinile: »Povejte, da vlogate!« »Najprej Buh, potem pa jaz pridem na vrsto,« se je nasmehnil. Odkar je oktobra na strani Alteia.si v videoposnetkih začel ljudem hudomušno prikazovati svoje duhovniško življenje, je postal eden najbolj znanih in priljubljenih duhovnikov v Sloveniji. Vedno več ljudi se hoče srečati z njim. Pričakal nas je pri cerkvici, nasmejan, v kratkih hlačah in modri majici, pa kaj bi ovinkarili, pričakal nas je privlačen moški v tridesetih, za katerega bi na prvi pogled težko rekli, da se je zaobljubil Bogu.
Tekst: Katja Božič, foto: Andrej Križ To sem mu tudi kar takoj iskreno povedala. »Pa obrniva tako,« se je nasmehnil. »Ko me človek pogleda, se mu zdi duhovniški poklic nekaj čisto normalnega in zanimivega. Zato sem tudi začel vlogati, da bi ljudje spoznali, da smo povsem normalni ljudje.« Povedal je, da ga je Bog sicer že zelo zgodaj nagovoril, lep zgled mu je bil domači župnik. »Zaradi njega sem izgubil predsodek, da so župniki plešasti, debeli in tečni,« je pomežiknil. Dokončno pa se je odločil po spletu okoliščin. V srednji šoli je razmišljal o novinarstvu in filozofiji, zaradi popravnega izpita pri angleščini v četrtem letniku pa je moral na drugi rok mature, zaradi česar ni bilo več prostih mest v želenih fakultetah, razen na teološki. Tam je bilo tudi nekaj filozofije, kar mu je povsem ustrezalo. Vmes je razmišljal, kaj si resnici želi od življenja. In ko mu je župnik Lojze Grebenc dejal, da je natanko takšen, kot je, torej sproščen, družaben in navihan, lahko odličen župnik, se je odločil. »Težko me je namreč dati v kalupe, od tega bežim.«
Dam kar nekaj nase. Ko sem mu omenila, da me preseneča njegova ležernost v vlogih in da se dobro oblači, se je namuznil, da se obleče tako kot ženske – kot se zjutraj počuti. »Rad sem urejen, rad imam barve in všeč mi je, če se v oblačilih dobro počutim, dam kar nekaj nase. Sicer je pa obleka odraz človekove notranjosti. Ob nedeljah, za maše in v cerkvi sem pa seveda vedno v duhovniških oblačilih.« Z njegovim hecnim avtom – z modro-vojaškim vzorcem prelepljeno lado nivo – smo se peljali do izhodišča razgledne točke Peč, da bi nama pokazal enega od prelepih bohinjskih razgledov. »Avto sem dobil po ugodni ceni in mi je všeč, ker lahko z njim obiskujem ljudi tudi na odročnejših, pozimi precej zasneženih predelih.« Štiri leta je minilo, odkar je prevzel župnijo Srednja vas pri Bohinju, ki ima kar sedem cerkva. Z neposrednostjo, odprtostjo in družabnostjo je hitro osvojil mlada in malce starejša bohinjska srca. Vsi ga poznajo in on pozna ter pozdravlja vse. »Takšnega župnika ne bomo nikoli več imeli,« je ponosno povedala domačinka, ki smo jo srečali na poti. »Sem gor se večkrat odpravim jeseni in pozimi, ko ni toliko turistov. Je luštna in kratka pot iz farovža, taka za dušo. Ljudem rad razkažem kraj, kjer živim, in njegove najlepše kotičke,« je razlagal, medtem ko smo se na izjemno vroč junijski dan vzpenjali po prijetno hladni gozdni poti. Pred sabo malce naprej smo zaslišali motorno žago. Gozdarji so podirali drevesa. »Precej lubadarja je, gozd čistijo,« je razložil. »Mart'n, si se zgubu?« smo zaslišali glas izza enega od podrtih dreves. »Kva'j dej'?« je možaka po bohinjsko pozdravil. Hitro se je razvila debata o traktorjih. Bohinjski župnik namreč prihaja s kmetije, zato mu delo s kmetijskimi stroji ni tuje. Traktorji so mu še posebej pri srcu. Zaradi obilice dela v župniji se poleti ne vrača toliko domov na kmetijo v Šmartno pri Litiji, kot bi se rad, je priznal.
Kdor spi, ne greši.Nekaj uric prostega časa rad izkoristi za skok v gore. Pogosto je na bližnjem 1002 metra visokem Studorju, kamor ne zaide toliko ljudi kot recimo na Vogar. »Čeprav zdaj poleti gor ne bom šel več zaradi kač.« Lani je namreč tam, ko je plezal do razgledne police, skoraj prijel za eno. »Priznam, te živali mi res niso najbolj simpatične. Sicer pa vsaj enkrat na teden naredim daljšo turo. Šele po treh, štirih urah začne glava delati, kot mora, na plan začne prihajati vse, kar si potlačil. Procesiram, osmišljam in odgovarjam na 'klice', ki so že dolgo čakali. Toliko imam srečanj, dogodkov, stikov z različnimi ljudmi, pogovorov, da vsega nimam časa premleti, v gorah pa si vzamem čas zase. Včasih sem to počel pred spanjem, zdaj pa od utrujenosti po navadi takoj zaspim.« Pa sem se spomnila njegovega vloga, v katerem priznava, da je zaspal na eno svojih svetih maš. Kaj hočemo, tudi duhovniki so samo ljudje, je skomignil z rameni. »Seveda mi je bilo potem kar nerodno stopiti pred ljudi, tolažim se, da kdor spi, ne greši. Problem je, ker ne slišim budilke in spim kot top. Ampak jaz pravim, če se zgodi, da kakšno uro zaspim, pa se potem opravičim, še vseeno ni tako hudo, kot če bi zaspal življenje ali če bi zaspal v nekem lepem odnosu.«
Več v Zarji, 27.6.2019
